vpogledi

Ko se osredotočamo na negativno, enostavno ne vidimo več jasne slike. Pozitivno, negativno, vse je vendar tako relativno in odvisno od konteksta. Vsi to vemo, sploh takrat, kadar nam kdo kaj negativnega očita, ampak kljub temu to pozabljamo vsak dan. Temu dodaj še energijo mase, ko pade v usmerjeno histerijo, pa imaš svet, kot ga trenutno živi večina ljudi. Zlato pravilo je, če se vmešaš, nisi sam nič drugačen. Kar pišem zdaj, je prav tako kritika, mar ne? Nekaj mi gre v nos, pa naj bo to posameznik, družba, ali še kaj bolj težko oprijemljivega, kot so naši vzorci in programi. Res je, vso krivdo pripisujem programom. Ljudje po mojem nismo odgovorni za svoja prepričanja, besede in dejanja, saj smo preprosto sprogramirani v vse to. In ko rečem, nismo odgovorni, s tem mislim oboje, da nismo resnično krivi za svoje početje, pa tudi, da ne znamo prevzeti odgovornosti, ker se največkrat niti ne zavedamo, kaj se pravzaprav sploh dogaja, ker živimo kar na avtomatskem pilotu, z okrnjeno zavest

Ni lahko spremeniti svet. Celo z najboljšimi nameni. Sam veš, da nisi popoln. Se vedno odločaš v svoje dobro in dobro ostalih? Lahko živiš v popolni harmoniji s svojim partnerjem, s svojo družino in prijatelji, ves čas? Zakaj pa ne? Predstavljaj si torej, da si nesporen vladar sveta. Si prepričan, da bi lahko poskrbel enakovredno za vse, karkoli bi že bilo? Deloval v najboljšem interesu vseh? Presegel svoje lastne mini agende? Bodi iskren, pa ti bo jasno, da je izredno težko osrečiti vse naenkrat, v tem zatečenem stanju zavesti, kjer se ta hip nahajamo. Seveda bi šlo, če bi bil vsak pripravljen odreči se svojim posebnim željam in načrtom. Ampak, si ti? Le spomni se na vse svoje odpore, ki te spremljajo, kamorkoli greš. Ja, že neštetokrat je bilo povedano, da če želiš spremeniti svet, moraš najprej spremeniti sebe. In imamo milijone tehnik in tone nasvetov, kako se lahko spremeniš, kako lahko spoznaš samega sebe. Ampak resno, ali poznaš karkoli, kar bi tudi že delovalo? Priznati moram,

Pravo sodelovanje med ljudmi bo mogoče, ko bomo drug na drugega gledali res tako kot na svoje brate in sestre, starše in otroke. Vsi ljudje na svetu smo na istem, enakovredni smo in nerazdružljivo povezani. Vse odločitve, zasebne doma, poslovne v službi in družbene na višjih ravneh združevanja, bomo sprejemali soglasno, na isti način kot jih sedaj sprejemamo znotraj svoje družine. Naša medsebojna ljubezen bo brezpogojna in iskrena. Resnično bomo želeli dobro vsem ljudem, tako kot sebi tudi vsem drugim, ne samo bližnjim, temveč tudi tujcem. Poskrbeli bomo drug za drugega, da bo res vsak, čisto vsak, sit, zdrav in vesel. Na svetu je zadosti vsega, da se imamo lahko vsi zelo dobro. Nihče več si ne bo grabil več kot potrebuje, ker za to preprosto ne bo več potrebe, ker to ne bo več imelo nobenega smisla. Vsak bo imel vse, kar bi si lahko želel, lahko bo živel, kjer bo hotel in kakor bo hotel, delal bo tisto, kar ga bo najbolj veselilo. Nekateri ljudje ne bodo delali nič, niti ne bodo us

Človeštvo sveta, spomnite se kdo ste in odkod prihajate. Spomnite se svoje prihodnosti. Jaz sem ti in te besede so tvoje lastne besede. Najdi jih v svojem najglobljem srcu in vedel boš, da so resnične. Dolgo nazaj, tako dolgo, da čas pravzaprav več nima smisla, smo se soglasno odločili, da se bomo potopili v popolno pozabo. Hoteli smo izkusiti ločenost drug od drugega. In smo jo. To je ločenost. Si sam in osamljen, si nerazumljen, neljubljen, nespoštovan. Si izobčenec naše družbe, pa tudi samega sebe. A vendar je to le iluzija. Odločili smo se bili, da bomo našli pot ven iz našega stanja obupa in teme skupaj, kot Eno, kar tudi smo. Zato se spomni. Spomni se naše odločitve, spomni se našega načrta. O tem smo se vsi strinjali. Sprogramirali smo si bili svoj um in ustvarili neprebojno matrico. V ta sistem smo vključili vse, kar si lahko zamisliš. Poskrbeli smo, da ni lahkega izhoda ven. Dokler si povsem ne prebudimo svoje zavesti in se vsega ne spomnimo, ne moremo nič. Vsi ostali izhodi

Moje zavedanje naše resničnosti se je v zadnjem tednu precej premaknilo. V sebi sem bil nosil precej vedenja o tem, kako delujejo naši programi, in šele nedavno sem vstopil v večjo jasnost in začel sem povezovati nekatere stvari. Nimam še prave potrebe, da bi pisal o vsem tem, samo tole tukaj, ki se nanaša na seanso, ki sem jo imel včeraj. Človekova zbeganost je vsepovsod, na vseh nivojih, celo med duhovnimi ljudmi, ali celo še posebno med njimi. Zdi se mi, da nam je dovoljeno (znotraj naših programov), da odkrijemo nekatere "globoke resnice", ravno toliko, da pridobimo nekaj, zavoljo česar smo srečni. Seveda, pravi duhovni ljudje niso srečni samo ob denarju, moči in ostalih materialnih rečeh, torej mora biti ponujeno nekaj bolj veličastnega. In s tem ni čisto nič narobe. Je, kakor je. Čutim pa, s svojim celotnim bitjem, če smem biti pri tem malce dramatičen, da vsi že zelo dolgo časa lovimo sence. A istočasno jih tudi NE. Res je, ogromno vsega, kar izkušamo, je zares resni

V življenju prideš do točke, ko si rečeš: "Zadovoljen sem s tem, kar imam. Srečen sem. Ne rabim več nobenega učenja, nobene spremembe, nobene nove modrosti več, nobene duhovnosti in osebnostnega razvoja. Tvoje nove ideje me ne zanimajo več. Tvoja strast mi izgleda nora. Ni potrebna. Tukaj imam svoj dom, to je moja utrdba. Srečen sem, kadar sem sam, ali sam s svojo družino, s svojimi najdražjimi. Vem, kar vem. Vesolje je popolno tako kot je, in ničesar ni, kar bi morali popraviti. Ni mi treba stopiti v javnost. Nočem govoriti ali delati z nekom, zakaj torej bi? Kar predlagaš, je morda dobro zate, a zame to ni nekaj, kar bi potreboval. Odločitev moje svobodne volje je, da hodim po svoji lastni poti. Pusti me na miru. Lahko se postavim zase. Moram se postaviti zase. Moram zaščititi svoj nežen jaz. Sem, kdor sem." (In po želji dodaj svoje lastne izjave.) In seveda, vse to je res. Mora biti res, saj ti to govoriš in s tem ustvarjaš, da je res. Vprašanje pa je, ali to govoriš

Vsi smo neskončno močni. Nihče nikomur nič ne dela. Nikoli. Vse si delamo le sami, sebi, za sebe. Če nekomu pomagaš, zgolj z odpiranjem prostora ali pa z laserskim posegom odstranjevanja programov, ne delaš pri tem ničesar brez njihovega polnega soglasja, četudi izgleda, da se tega sploh ne zavedajo polno - in včasih se res ne, ne na vseh nivojih, a njihov višji jaz je vedno tam in dovoljuje, ali pa tudi ne. In to je tudi bistvo naše svobodne volje, mar ne? Hočem reči, kakšen smisel pa je imeti svobodno voljo, če ti ni dovoljeno oziroma se ne pričakuje od tebe, da boš počel nekatere reči, niti kadar ti srce tako veleva? Varnostni ventil je v tem, da lahko vedno počneš čisto vse, pa ti vendar ne bo uspelo doseči izida, če drugi za sebe tega ne bodo dopustili - in to je čisto kul. Svobodna volja še ne pomeni vsemogočnosti, vse dokler smo tukaj le kot delček Enosti. A vseeno zaznavam, da obenem tudi SMO vsemogočni - in če smo zmožni iti popolnoma v to - preseči prepričanja in programe um

Rad bi podelil nekaj, kar je zelo povezano z mojim raziskovanjem Kaosa in N/A . Nekega dne, kakih deset let nazaj, sem igral tenis nekje ob morju. V tistem času sem bil zelo srečen, poln radosti in energije, življenje je bilo preprosto in lepo. V nekem trenutku med igro, ko je šel nasprotnik pobrat žogice, sem se zazrl v modro nebo in tedaj, na vsem lepem, so se mi misli povsem ustavile. Še več kot to, bilo je, kot bi se moja kognitivnost popolnoma podrla. V sebi sem bil smrtno tih. Imel sem občutek, da vem kje sem in kdo sem, a istočasno to za mene ni imelo več nobenega smiselnega pomena. Čas se je ustavil. Ne da bi kamorkoli šel, sem se znašel ne le v neznanem, pač pa v nespoznavnem svetu. Vse je bilo še vedno tam, v fizičnem smislu, Sonce, nebo, teniško igrišče, grmovje, vonjave, zvoki... Pa vendar ni bilo več niti približno enako. Zdelo se mi je nekako tako, kot bi se mi v glavi nekaj zataknilo. A bil sem popolnoma zavesten. Globoka jasnost in mir sta me preplavila od znotraj. Vsa

Če se začnemo dolgočasiti, lahko poskusimo izkušati Kaos! To je nekaj, do česar sem prišel med današnjo meditacijo, ko sem se iskreno spraševal, kaj resnično želim manifestirati v svojem življenju. Sprevidel sem, da vsa moja zmedenost izvira iz moje nebrzdane racionalnosti, linearnosti, in tedaj sem vedel, da lahko preprosto izkušam Kaos namesto Reda. Zame je Kaos tisti pravi prvinski osnovni izvor vsega, ki se samo zdi kaotičen našemu zdresiranemu umu. Red je past, v katero smo prostovoljno stopili, zdaj pa smo pripravljeni, da stopimo spet ven iz nje. Red, prav tako kot nadzor, je le iluzija. Zato se počutim, da bi lahko bil res srečen in izpolnjen z izkušanjem Kaosa namesto Reda v svojem umu, na trezen in zavesten način, seveda. Vsi moji programi bi s tem hkrati izgubili svoje temelje. Pravzaprav je zame N/A Kaos. Zjutraj sem prišel do še bolj globokih vpogledov glede tega. Kaos pravzaprav sploh ni tako zelo kaotičen kot se sliši. V glavnem gre za popolno odsotnost vsake potrebe

Bodi kar si. Ne pusti, da te vzorci in programi, ki sploh niso tvoji, nadzirajo in ujamejo v past. Ne izgubi se v istovetenju s čimerkoli, kar nisi resnično ti. Tvoja barva je edinstvena. Tvoji darovi in lastnosti so prisotni v vsem, kar misliš, govoriš in počneš, tudi kadar misliš, da niso. So. Nikoli ne moreš NE biti kdor si. Edina razlika je v tem, koliko svojega bleščečega sija spuščaš skozi svoje oklepe in maske, ki jih nosiš. Odvrzi maske, odvrzi istovetenja. Ostani v občutku radosti, ljubezni in miru, kajti to pomeni, da si kdor si. Kadarkoli se počutiš negativno, to nisi ti. Zamoti svojo zavest za trenutek in se elegantno odmakni stran od tam, nazaj v občutek strasti, blaženosti in sreče. Nazaj v samega sebe. Kadar deliš svojo barvo z drugimi, preprosto bodi ti sam. Ne skušaj jim vsiljevati svojega znanja in prepričanj, kajti tudi ti sam morda ne poznaš samega sebe zadosti dobro, da bi znal razlikovati med svojim pravim jazom in med zmedenim egom in programi, ki jih poganja

Naš višji jaz nas ves čas vodi. Prav nobene možnosti ni, da bi lahko naredili kak napačen korak. Še več, napačnih korakov sploh ni. Vsak korak, za katerega se odločimo, je naš lasten edinstven doprinos k celoti. Naš višji jaz je tisti, ki se odloča. neskončno vesolje lahko vsebuje vse to ob istem času, višji jaz in zemeljski jaz se oba odločata; in imeti svobodno voljo in slediti božanskemu načrtu obenem. smisel življenja je izkušati in so-ustvarjati skozi izkušanje pri tem lahko uživamo, ali pa ne, kot želimo. ni potrebe, da bi bili srečni. ni razlike, če trpiš prebuditi se ali ne, ni bistveno vprašanje na koncu bo zagotovo prišlo do prebujenja, a koncept konca sploh ne obstaja tako kot bodo dežne kaplje slej ko prej prekrile vso površino, tudi če padajo naključno naključnost je božanski načrt, ki ga v tem trenutku še ne moremo razumeti ko se prebujamo v zavedanje tega, kdo v resnici smo, in se spominjamo, da smo Vesolje, Eno z vsem, stvarniki izvora izza vseh izvorov, da smo

Zadnje dni se počutim na vrhu sveta. Par tednov nazaj sem imel hudo vročino, ki je trajala nekaj dni, in počutil sem se, da res čistim svoje telo in da ga na nek način posodabljam, na DNK nivoju. Zdaj pa preprosto sijem. Moja "vera", ki jo doživljam bolj kot "védenje", je močna, kakor se ne da povedati. Vse je popolno in se odvija na najboljši možen način. Seveda, včasih izkušamo kake turbulence, ampak mar ni to izbira naše svobodne volje, pravzaprav? Vprašajmo se, če se kdo izmed nas še vedno oklepa prastare ideje, da je trpljenje dobro in potrebno za našo rast. Iz mojega zornega kota je vse enako, bolečina ali ne, biti pri polni zavesti ali ne - na koncu je vse to veličastna čarobna pustolovščina prve vrste. Moji programi nevrednosti se obdelujejo medtem ko to pišem, pa tudi v zadnjih dneh in tednih, zelo intenzivno. Na fizičnem nivoju se mi ramena povešajo z stalno in močno silo, kot pod vplivom nekega zunanjega učinka, v položaj vdaje in obupa. Kot da nekaj hoč

Ko sem bil dve ali tri leta star, v naši kuhinji, se je mami zelo razjezila name. Čisto se ji je utrgalo. Vpila je name in me našeškala. Njena jeza je bila otipljiva. In jaz sem bil povsem pretresen. Dojel sem, da je njena ljubezen pogojna, odvisna od mojega obnašanja. Če sem bil poreden, če sem kaj naredil narobe, me mami ni več marala. Tako sem čutil, močno. V to sem popolnoma verjel. Imel sem dosti dokazov. Po tem dnevu se je zame vse precej spremenilo. Izgubil sem vero v človeško ljubezen. Razumel sem, da moram garati in včasih biti tisto, kar nisem, da bi me imeli radi, celo moji starši. Vse svoje življenje sem gledal okrog in iskal ljudi, ki bi znali ljubiti brezpogojno. Iskal sem povsod. Ves čas. Najbolj pomembno v življenju mi je bilo, da bi to našel. Eno osebo. Nekoga, ki bo imel rad, kogarkoli, ne glede na vse, kar se zgodi. V vsaki knjigi, pri vsakem filmu, sem sedel na robu stola in molil, na svoj način, da se bo izkazalo, da je glavni lik "popoln", da me ne bo ra

Nocoj sem srečno žalosten. Sem radostno naveličan. Sem prijetno utrujen. Čigavo težo tukaj prenašam? Bom kdaj sploh snel ta svinčeni plašč? Toliko sproščenega smeha čaka, da pride iz mene. Vem, vem. Samo ven na sonce moram. Ven na dež. Samo igrati se moram in gledati vse naokrog. A ko pa vendar ni časa! Ni časa, da bi se ustavil in prešel k bistvu. Tako se bojim neuspeha, da ne bom naredil kar je prav. Vsi moji strahovi in vse moje skrbi niso nič. Vsa ta temna rutina in lažna pozaba. Koga pa hecam, pravzaprav? Vsak dan. Je isti. V čakanju, da prispem. S trdim delom. V pričakovanju, da se zgodi. Sprememba. Čudež. Ne bo to nikoli šlo stran? Se ne bom kar zbudil, kot iz morastih sanj? So morda boljše sanje zadaj za temi? Celo ta pesem. Ja, moral sem se vtakniti tudi v to. Ali je čisto vse zlagano? Sem sam zlagan, popolnoma? Kako na novo začneš življenje? Kako zbežiš stran od sebe? Kako sprejmeš vse svoje finte? Je ljubezen vedno žrtev? Celo ljubezen do

Sprevidimo lahko, vsak hip zdaj, da kadar lovimo srečo ali iščemo resnico ali se zdravimo in čistimo svinjarijo, kar verjamemo, da smo - v resnici zgolj podaljšujemo občutek, da nismo zadosti, da nismo popolni. Dokler bivamo v takem stanju zanikanja sebe in čistega ponižanja, izkušamo negativno, temo. Pa vendar je vse to le iluzija, naša lastna stvaritev. Kajti v resnici, vse kar smo, je veličastna bleščeča luč in brezpogojna ljubezen. Dejansko smo generatorji radosti in vsega, kar želimo izkušati, vsak od nas. Prav nobene potrebe ni, da bi se osredotočali na senčne vidike nas samih in svojih življenj. Ne bomo pripeljali ljubezni in zdravljenja v temne točke, dokler se jih bojimo, jih zavračamo, se jim upiramo. Seveda, tema in obup obstajata, in sta le toliko resnična, kolikor močno vanju verjamemo. Namesto tega se raje odločimo in zanetimo iskrico v svojem srcu in nato opazujmo, kako raste, raste in se širi prek vseh naših omejitev in pričakovanj. Potopimo se v občutek, da smo zadost

Dragi vsi, če to berete, vas višji jaz vodi, da postanete del tega projekta. Ta projekt je pravzaprav proces v teku, s katerim prinašamo povsem Novo Zavest (New Awareness = N/A) sem dol od nekod tam izza predstavljivih kotičkov našega Vesolja, izza Enosti, izza Vira. Zato ji pravimo N/A, saj je tako neopisljiva, tako izven vsakega konteksta, da je trenutno še izven kategorizacije (angleško Not Applicable). Ta proces želimo ohraniti čim bolj neformalen, istočasno pa kot je le mogoče jasen in resničen. Ni pravil in ni pričakovanj, razen tistih, ki jih določamo sproti. Namesto pričakovanj imamo namero povezovati se z mestom, kjer ničesar ni, in od tam nekaj prinesti sem. In s tem početjem ustvarjamo iz samih sebe dvosmeren most. Čutim, da služim kot most in povezujem pred-nemanifestirano z manifestiranim. Več o pred-nemanifestiranem sem že pisal tukaj , več o tem mostu pa tukaj . Kot sam to vidim, ne le da prihajamo iz Vira, ali da zgolj smo Vir, pač pa smo istočasno tudi ustvarili

Skrajno težko je govoriti o programih, saj so povsod, in vse, kar mislimo in govorimo, gre vedno skozi filtre programov, ki jih poganjamo. Programov nam vseeno ni treba zbrisati. Več kot dovolj je, da se jih zavedamo, kot tudi njihovih učinkov na nas. In to je nekaj, pri čemer nam v resnici nihče ne more pomagati. Zanašati se moramo na svojo lastno intuicijo in čisto zavest svojega duha, da lahko vidimo jasno skozi vse iluzije. Edina stvar, ki gre naravnost skozi in okrog naših programov, je naša brezpogojna ljubezen. Premakni se iz svojega uma v svoje srce in zasvetila bo luč sredi teme, ki je samo iluzija. V ilustracijo sta tukaj dve verziji iste molitve, Oče naš, z različnimi programi. Katera ti je bolj všeč? Katera je bolj v sozvočju s tvojo vibracijo? Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo

Danes bomo govorili o odporu. Za začetek boš morda naletel na velik odpor, da bi tole sploh bral. Bi želel pogledati skozi to, spoznati za kaj v resnici gre in odkod prihaja? Beri naprej. Če si prišel do sem, morda res nimaš nobenega odpora do poslušanja drugih, morda nimaš zoprnega občutka, da nimaš časa za vse to, da že veš vse, kar je za vedeti o odporu. Morda čutiš le brezpogojno zaupanje in ljubezen in lahko počneš kar se ti zdi brez vsakega odpora. Ali pa si morda začutil odpor, a se je nekaj v tebi uspelo preriniti skozenj, morda radovednost, ali pa neka nerazložljiva zvestoba avtorju tega besedila, ali pa zgolj želja, da bi nekomu dokazal, da se moti. Iskreno povedano, jaz čutim odpor do pisanja o tem. Nekaj mi šepeta v umu: to je bebavo, nihče ne bo tega nikdar bral, dolgočasno je, elementarno, otročje, brez vrednosti - prav tako, kot si ti sam. Opazujem lahko svoje telo, kako se začenja odzivati na te napadalne misli, postaja togo, ramena so napeta, obraz je resen in nekoli