vpogledi

Ha. Največja sreča in svoboda, ki jo lahko čutim, je zavedanje, da se lahko izražam, svobodno, da sem lahko kdor sem, vedno, da lahko najdem načine kako priti tja, v svoji suvereni moči, od koderkoli, ne glede na to kako močno sem kje obtičal, in spet to občutim, to najvišjo svobodo. Ja, čisto radost izražanja samega sebe, zabave, spuščanja, sproščanja, preprostih užitkov, ne pričakovaje ničesar, ne pričakovaje veliko, samo malce humorja, ples, ja, pripovedovanje šal, da se ljudje smejijo, biti s svojimi prijatelji, iti ven, ogledati si film, jesti super hrano, samo biti kdor sem, samo ta občutek, da me najboljši časi še vedno čakajo, da so tukaj že sedaj, ne v oddaljeni prihodnosti, in da jih lahko ustvarim, jih lahko zmanifestiram, s svojo srečo, v svojem srcu, ko sem le tisto kar sem, le tisto kar sem... To je navdušenje, resnično, to zavedanje, da lahko kar grem, kamorkoli, takoj zdajle, in naredim karkoli hočem, rečem karkoli hočem, si drznem, tvegam karkoli, da bi bil kdor sem,

Andrej: “Učitelj, ali spremljaš krizo beguncev?” Učitelj: “Seveda.” Andrej: “In kaj si misliš o vsem tem?” Učitelj: “Nič.” Andrej: “Hm, pa se ti zdi prav, da se nič ne ukrene?” Učitelj: “Kaj pa bi po tvojem morali narediti?” Andrej: “No, begunci so ljudje, kot jaz in ti. Imajo majhne otroke. Bežijo od doma, kjer enostavno več niso mogli živeti. Na poti zmrzujejo, so lačni, prestrašeni. Zakaj se enostavno ne vzamemo skupaj in jim pomagamo? Zakaj ne odpremo meja, jih povabimo v bolje organizirane centre, jih človeško oskrbimo?” Klemen: “Ampak saj to vse že delamo, pa nič ne pomaga. Ne pomaga, ker je spet v ozadju neka zarota. Vse to je le vrh ledene gore, in nek peklenski plan, ki ga nihče od nas ne pozna, je polno v teku.” Andrej: “Ma ja, to so prazne blodnje. Na koncu šteje le eno: ali jim pomagamo ali pa ne. Ljudje so ljudje. Jaz sem pripravljen takoj prispevati 100 EUR, da se situacija reši. Če bi vsak dal toliko, bi zmogli.” Peter: “Ta denar bi šel bogve kam. Ne bo