Mnenje o beguncih
Andrej: “Učitelj, ali spremljaš krizo beguncev?”
Učitelj: “Seveda.”
Andrej: “In kaj si misliš o vsem tem?”
Učitelj: “Nič.”
Andrej: “Hm, pa se ti zdi prav, da se nič ne ukrene?”
Učitelj: “Kaj pa bi po tvojem morali narediti?”
Andrej: “No, begunci so ljudje, kot jaz in ti. Imajo majhne otroke. Bežijo od doma, kjer enostavno več niso mogli živeti. Na poti zmrzujejo, so lačni, prestrašeni. Zakaj se enostavno ne vzamemo skupaj in jim pomagamo? Zakaj ne odpremo meja, jih povabimo v bolje organizirane centre, jih človeško oskrbimo?”
Klemen: “Ampak saj to vse že delamo, pa nič ne pomaga. Ne pomaga, ker je spet v ozadju neka zarota. Vse to je le vrh ledene gore, in nek peklenski plan, ki ga nihče od nas ne pozna, je polno v teku.”
Andrej: “Ma ja, to so prazne blodnje. Na koncu šteje le eno: ali jim pomagamo ali pa ne. Ljudje so ljudje. Jaz sem pripravljen takoj prispevati 100 EUR, da se situacija reši. Če bi vsak dal toliko, bi zmogli.”
Peter: “Ta denar bi šel bogve kam. Ne bodi naiven. Strinjam se, da gre tu za nek večji plan, čeprav kljub temu mislim, da bi morali držati skupaj, ne pa dovoljevati, da nas vse to le še bolj razdvaja. Prav to je namen tistih, ki vodijo stvari iz ozadja.”
Hubert: “Jaz mislim, da ste vsi malce preveč nerealni. Kaj bluzite? A res ne vidite, da ti tako imenovani begunci prinašajo s sabo bolezni, sovraštvo, nestrpnost? Nehvaležno kradejo in požigajo! Kar jim daš, vržejo po tleh, tebi pa pljunejo v obraz. Takoj bi morali zapreti vse meje, poslati vojsko tja in na hitro razrešiti problem. Z vso silo, če bo potrebna.”
Andrej: “Joj, kako si lahko tako brez duše! Kakšna duhovnost pa je to? Sem mislil, da delaš na svojem prebujenju?”
Hubert: “Vse to je povsem združljivo. Moja prva skrb je moja družina in nato moj narod. Rad bi, da bi moji otroci govorili slovensko čez 20 let. Rad bi, da bi se brezskrbno sprehajali po varnih ulicah kadarkoli, tudi ponoči. Rad bi, da se vsi razumemo in imamo lepo, ne pa, da imamo med seboj tujce, ki čisto drugače gledajo na svet. To bi pripeljalo do samih sporov in lahko hitro eskalira v kaj še hujšega.”
Peter: “Pa ni prav to že ločevanje, ko daješ prednost enim pred drugimi? Je tvoj narod kaj več kot pa njihov?”
Hubert: “Ne gre za to. Gre za zatečeno stanje. Rodil sem se pač tukaj in moje neposredno okolje je tisto, kar mi je najbližje. Poskrbeti najprej zase je del ljubezni sebe, saj veš to. Bolje je biti direkten in odločen, ter se postaviti za svoje poglede, kot nekaj cincati in se potem tolči po glavi, ko bo prepozno. Prav je, da človek brani svoje, magari s silo.”
Peter: “No ja, to je res stvar izbire. Sam se povsem nagibam v nenasilje. Vsi smo eno, konec koncev.”
Andrej: “Kaj pa bi ti naredil, Peter?”
Peter: “Ne vem. Situacija je kompleksna. Rad bi pomagal beguncem, a ne na škodo kogarkoli drugega. Prispeval bi denar, a se bojim, da ne bi prišel v prave roke. Verjamem, da je vse inscenirano in da mediji zavajajo sto na uro. Po eni strani sočustvujemo z begunci, po drugi nas je strah invazije. Zmedeni smo. In točno to je namen tistih iz ozadja. Na tak način najlažje upravljajo z nami. Kar se mene tiče, niso problem begunci. Problem je veliko večji. In naslovimo ga lahko le vsi skupaj. Prvi korak pa je, da najprej ozavestimo sami sebe, vsak pri sebi.”
Klemen: “S tem bi se strinjal tudi jaz. A vseeno mislim, da lahko begunci rešujejo svoj problem kje drugje. Lažje bomo šli k bistvu, če smo varni in v miru. Kot se imamo sedaj, je čisto lepo. Imamo čas razmišljati o sebi in se ukvarjati z duhovnim življenjem.”
Andrej: “Ah, tukaj se vrtimo v nekem krogu, ne da bi karkoli zares naslovili! Učitelj, zakaj nam ti ne poveš, kako bi bilo najbolje?”
Učitelj: “Ne vem, kako bi bilo najbolje zate, to veš lahko le ti. Z mesta ljubezni sebe boš verjetno najlažje videl, kdo v resnici si in kaj zares hočeš, in to boš tudi pripravljen sprejemati v sebi.”
Andrej: “Saj mislim, da vem. Resno si želim, da bi vsi ljudje stopili skupaj in v tem primeru pomagali beguncem. Zakaj enostavno ne gremo na ulice in izrazimo svojega mnenja? Zakaj smo kar potuhnjeni in na nekaj čakamo? Kakšna moč bi bila to, da bi recimo pol miljona Slovencev stopilo skupaj in dvignilo glas!”
Peter: “To si tudi jaz želim, da bi stopili skupaj, da bi se izrazili. Ampak bojim se, da smo preveč razdvojeni tudi v sebi, da bi sploh vedeli kaj resnično hočemo, kot je rekel učitelj. Saj veš, kako je. En del tebe hoče nekaj, drug del tebe se temu upira. Kdo ima prav? Kdo si res ti? Mar nismo zato zdajle tukaj, da se prebudimo in spoznamo kdo sploh smo, preden lahko kakorkoli pravilno delujemo?”
Hubert: “Vse ob svojem času, ja. Ampak zdaj je čas za akcijo. Nekaj se dogaja. Ne moreš se zapirati vase in to kar ignorirati. Poglej, kaj se dogaja na facebooku. Takega sovraštva še nisem videl nikdar prej. Ne moremo kar pustiti tega pri miru. Nekaj je treba narediti!”
Peter: “Vsako vpletanje bo prineslo le še več sovraštva. Najbolje je biti tiho. S čimer se ukvarjaš, samo še bolj podžigaš. Četudi si proti. Čemur se upiraš, vztraja. Saj veš.”
Hubert: “Ma pusti zdaj te floskule. Prizemlji se, človek.”
Peter: “Eto, vidiš. Namesto ljubezni, se že med nami širi neka nestrpnost. To sem mislil.”
Andrej: “No, dobro. Dajmo se malo pomiriti, potem pa naj vsak po vrsti pove, kaj predlaga. Kaj bi on naredil.”
Hubert: “Jaz sem čisto miren. Le izražam samega sebe.”
Klemen: “Strinjam se z Andrejem. Dajmo tako. Bom jaz prvi povedal. Preprosto bi predlagal, kot sem že rekel, da se meje zaprejo, begunci naj se vrnejo kamorkoli že, magari v svoje sosednje države, če že res ne morejo nazaj domov. Sem za, da se jim pri tem pomaga, ampak ne na škodo Slovenije, niti Evrope. Pri tem pa se zavedajmo, da gre v ozadju za veliko mahinacijo, ki verjetno presega naše najbolj drzne ideje. To je treba počasi razkrinkati. To je pravi problem. Živimo v matrici. Sprogramirani smo do zadnje misli, ki jo mislimo. Smo marionete. Treba se je prebuditi. To je edino, kar res šteje.”
Peter: “Jaz sem svoje že povedal. Strinjam se s Klemenom, glede matrice in prebujenja. Glede beguncev pa sem za to, da se jih obravnava popolnoma kot nas, kot Evropejce. Naj se vse meje odprejo, naj se jih pusti pri miru. Ne delajmo drame iz tega. Ne rabijo policijskega spremstva, niti medijskega poročanja. So ljudje kot mi. Naj grejo, kamor bi radi šli. Nekaj jih bo ostalo tukaj, večina jih bo šla naprej v Nemčijo. Vkomponirali se bodo v družbo. Verjetno se bo vse malce spremenilo, a to ne bo prvič. To se dogaja od pamtiveka. V tem je tudi naša prednost, saj se znamo prilagajati. Vse to nas lahko nauči le še več strpnosti. Lahko se nam razširijo obzorja. Jaz to vidim kot nekaj pozitivnega. Minus je le to, in to velik minus, kar se zdaj kopiči okrog tega, vse to sovraštvo in ločevanje v naših glavah. Mar ljudje res ne vidijo, da ko začnejo pljuvati čez ene in druge, sami padejo v to in se izgubijo? Postanejo točno tisto, proti čemur se borijo, čemur se upirajo, kar obsojajo! Kot ponavadi, vse je le ogledalo. Vidiš tisto, kar je v tebi. No, saj mogoče je pa to tudi dobro. Da se bomo vsi prisiljeni zavedati, kaj se skriva v nas.”
Hubert: “Peter, vse lepo in prav. Ampak morda se ne bodo vsi mirno “vkomponirali” v našo družbo. Njihova kultura je preveč drugačna od naše. Kdo ve, kaj jim roji po glavi. Morda ne verjamem, da so sami posiljevalci in morilci, ampak poglej na primer, kako tam tretirajo ženske. Kot manjvredne. Hočeš, da se to razširi tudi pri nas? Da ne govorim o naši kulturi in jeziku, ki že tako peha pod navalom Hollywooda in McDonaldsa. Si pripravljen kar žrtvovati vse to? Za kaj? Za nek ideal? Za enost, ki je še dooolgo ne bo. Prezgodaj je še, ti rečem. Zdaj smo, kjer smo, in moramo se postaviti zase in za svoje otroke.”
Andrej: “Pa saj za to gre. Moramo se postaviti za svoje otroke, dolgoročno. Lahko zdaj zapremo meje in pustimo, da mraz in lakota poskrbita za uboge begunce, medtem ko si mi umijemo roke in na kavču spremljamo napet razplet Game of Thrones. Je to človečnost? Kje je tu ljubezen? Hočeš to lekcijo dati svojim otrokom? Ne razumeš, da je na kocki več kot le kultura? Vse človeštvo je na preizkušnji! Vesolje nas opazuje, gleda, kako se bomo odzvali. To je morda tisti odločilni trenutek, tista meja med preživetjem kot rasa in propadom v razsulo civilizacije, v stilu Atlantide…”
Peter: “Ja, nekaj je res na tem. Sam ravno tako lahko začutim strah, kot ti govoriš, Hubert. Morda bodo begunci, ko jih bo več tukaj, postali nasilni in padli po nas. Morda bodo naši hejterji šli čez meje sprejemljivega in prijeli za orožje. To lahko sproži vojno. Strah me je zibati čoln. Kot je zdaj, mi je všeč. Ampak, kot pravi Andrej, to je to. Moramo iti v svoje srce in najti v njem tisto najbolj globoko in brezpogojno ljubezen, enako za vse. Zdaj je čas za to, če je kdaj bil. Morda je dobro, da se to dogaja, ker nas spodbuja, ker nam daje razlog za to. Jaz delam, kar znam. Poskušam se prebuditi, poskušam si odpreti srce. Verjamem, da je to največ kar lahko naredim. Da stojim v ljubezni sebe, tudi če okrog mene divja negativa. Stojim kot svetilnik in svetim svojo luč. V to verjamem z vsem kar sem. Nevtralno opazujem in upam, da se bodo tudi ostali prebudili. Da se bodo vse skrajnosti umirile. In na koncu tudi tisti “iz ozadja”. Verjamem, da bo tudi njih enkrat srečala pamet, če tako rečem. Verjamem, da bo to prej, če jih sprejemamo, kot pa če jih obsojamo. Sicer pa, kdo smo mi in kdo so oni? Zakaj vedno to ločevanje? Jaz iskreno mislim, da smo vsi v istem čolnu. Zdaj, po vseh tisočletjih, so se razlike zabrisale. Nikogar ni več v ozadju. Mi smo v ozadju. Brezosebne energije, ki so del nas, in vplivajo na naše delovanje, na to kaj mislimo, čutimo, govorimo, kako se odločamo. Naše ujetosti, ki nam zamegljujejo našo svobodno voljo. To je vse. In le prebujenje v polno zavedanje nam lahko pomaga ven iz te iluzije, iz matrice. Noben odpor ali trud, da bi karkoli spremenili znotraj sistema. In vse je znotraj sistema, vse kar si lahko zamislimo. Še prebujenje je nekaj, česar si v resnici ne znamo niti predstavljati.”
Klemen: “Res je tako. Hvala, da si tako lepo to povzel. Morda res niso begunci glavno vprašanje tukaj. Poglejte, kako smo se mi sami tukaj razcepili. Čisto smo se izgubili vsak v svojem pogledu. Začeli smo obsojati vse okrog nas in drug drugega, pa tudi samega sebe. Šli smo ven iz ljubezni sebe, ne vanjo. Svojo suvereno moč smo predali tujim energijam, ki so ujete v nas, in se s tem odrekli svoji svobodni volji. Kakšen smisel ima karkoli početi, če ne veš več, za koga to počneš, za sebe ali proti sebi? Najprej se moramo vrniti nazaj v svojo zavest. Spomniti se zopet, kdo smo.”
Andrej: “Učitelj, kaj pa ti misliš? Nisi še povedal svojega mnenja.”
Učitelj: (se nasmehne) Mnenje posameznika je val v oceanu enosti. Naša usoda je zavedati se sebe kot oceana. Vsi štirje skupaj ste se lepo dotaknili drug drugega in zunanje resničnosti. Se zavedate svoje medsebojne povezanosti? In zdaj začutite povezanost med vsemi bitji, med vsem kar obstaja. To je moje mnenje.”
Učitelj: “Seveda.”
Andrej: “In kaj si misliš o vsem tem?”
Učitelj: “Nič.”
Andrej: “Hm, pa se ti zdi prav, da se nič ne ukrene?”
Učitelj: “Kaj pa bi po tvojem morali narediti?”
Andrej: “No, begunci so ljudje, kot jaz in ti. Imajo majhne otroke. Bežijo od doma, kjer enostavno več niso mogli živeti. Na poti zmrzujejo, so lačni, prestrašeni. Zakaj se enostavno ne vzamemo skupaj in jim pomagamo? Zakaj ne odpremo meja, jih povabimo v bolje organizirane centre, jih človeško oskrbimo?”
Klemen: “Ampak saj to vse že delamo, pa nič ne pomaga. Ne pomaga, ker je spet v ozadju neka zarota. Vse to je le vrh ledene gore, in nek peklenski plan, ki ga nihče od nas ne pozna, je polno v teku.”
Andrej: “Ma ja, to so prazne blodnje. Na koncu šteje le eno: ali jim pomagamo ali pa ne. Ljudje so ljudje. Jaz sem pripravljen takoj prispevati 100 EUR, da se situacija reši. Če bi vsak dal toliko, bi zmogli.”
Peter: “Ta denar bi šel bogve kam. Ne bodi naiven. Strinjam se, da gre tu za nek večji plan, čeprav kljub temu mislim, da bi morali držati skupaj, ne pa dovoljevati, da nas vse to le še bolj razdvaja. Prav to je namen tistih, ki vodijo stvari iz ozadja.”
Hubert: “Jaz mislim, da ste vsi malce preveč nerealni. Kaj bluzite? A res ne vidite, da ti tako imenovani begunci prinašajo s sabo bolezni, sovraštvo, nestrpnost? Nehvaležno kradejo in požigajo! Kar jim daš, vržejo po tleh, tebi pa pljunejo v obraz. Takoj bi morali zapreti vse meje, poslati vojsko tja in na hitro razrešiti problem. Z vso silo, če bo potrebna.”
Andrej: “Joj, kako si lahko tako brez duše! Kakšna duhovnost pa je to? Sem mislil, da delaš na svojem prebujenju?”
Hubert: “Vse to je povsem združljivo. Moja prva skrb je moja družina in nato moj narod. Rad bi, da bi moji otroci govorili slovensko čez 20 let. Rad bi, da bi se brezskrbno sprehajali po varnih ulicah kadarkoli, tudi ponoči. Rad bi, da se vsi razumemo in imamo lepo, ne pa, da imamo med seboj tujce, ki čisto drugače gledajo na svet. To bi pripeljalo do samih sporov in lahko hitro eskalira v kaj še hujšega.”
Peter: “Pa ni prav to že ločevanje, ko daješ prednost enim pred drugimi? Je tvoj narod kaj več kot pa njihov?”
Hubert: “Ne gre za to. Gre za zatečeno stanje. Rodil sem se pač tukaj in moje neposredno okolje je tisto, kar mi je najbližje. Poskrbeti najprej zase je del ljubezni sebe, saj veš to. Bolje je biti direkten in odločen, ter se postaviti za svoje poglede, kot nekaj cincati in se potem tolči po glavi, ko bo prepozno. Prav je, da človek brani svoje, magari s silo.”
Peter: “No ja, to je res stvar izbire. Sam se povsem nagibam v nenasilje. Vsi smo eno, konec koncev.”
Andrej: “Kaj pa bi ti naredil, Peter?”
Peter: “Ne vem. Situacija je kompleksna. Rad bi pomagal beguncem, a ne na škodo kogarkoli drugega. Prispeval bi denar, a se bojim, da ne bi prišel v prave roke. Verjamem, da je vse inscenirano in da mediji zavajajo sto na uro. Po eni strani sočustvujemo z begunci, po drugi nas je strah invazije. Zmedeni smo. In točno to je namen tistih iz ozadja. Na tak način najlažje upravljajo z nami. Kar se mene tiče, niso problem begunci. Problem je veliko večji. In naslovimo ga lahko le vsi skupaj. Prvi korak pa je, da najprej ozavestimo sami sebe, vsak pri sebi.”
Klemen: “S tem bi se strinjal tudi jaz. A vseeno mislim, da lahko begunci rešujejo svoj problem kje drugje. Lažje bomo šli k bistvu, če smo varni in v miru. Kot se imamo sedaj, je čisto lepo. Imamo čas razmišljati o sebi in se ukvarjati z duhovnim življenjem.”
Andrej: “Ah, tukaj se vrtimo v nekem krogu, ne da bi karkoli zares naslovili! Učitelj, zakaj nam ti ne poveš, kako bi bilo najbolje?”
Učitelj: “Ne vem, kako bi bilo najbolje zate, to veš lahko le ti. Z mesta ljubezni sebe boš verjetno najlažje videl, kdo v resnici si in kaj zares hočeš, in to boš tudi pripravljen sprejemati v sebi.”
Andrej: “Saj mislim, da vem. Resno si želim, da bi vsi ljudje stopili skupaj in v tem primeru pomagali beguncem. Zakaj enostavno ne gremo na ulice in izrazimo svojega mnenja? Zakaj smo kar potuhnjeni in na nekaj čakamo? Kakšna moč bi bila to, da bi recimo pol miljona Slovencev stopilo skupaj in dvignilo glas!”
Peter: “To si tudi jaz želim, da bi stopili skupaj, da bi se izrazili. Ampak bojim se, da smo preveč razdvojeni tudi v sebi, da bi sploh vedeli kaj resnično hočemo, kot je rekel učitelj. Saj veš, kako je. En del tebe hoče nekaj, drug del tebe se temu upira. Kdo ima prav? Kdo si res ti? Mar nismo zato zdajle tukaj, da se prebudimo in spoznamo kdo sploh smo, preden lahko kakorkoli pravilno delujemo?”
Hubert: “Vse ob svojem času, ja. Ampak zdaj je čas za akcijo. Nekaj se dogaja. Ne moreš se zapirati vase in to kar ignorirati. Poglej, kaj se dogaja na facebooku. Takega sovraštva še nisem videl nikdar prej. Ne moremo kar pustiti tega pri miru. Nekaj je treba narediti!”
Peter: “Vsako vpletanje bo prineslo le še več sovraštva. Najbolje je biti tiho. S čimer se ukvarjaš, samo še bolj podžigaš. Četudi si proti. Čemur se upiraš, vztraja. Saj veš.”
Hubert: “Ma pusti zdaj te floskule. Prizemlji se, človek.”
Peter: “Eto, vidiš. Namesto ljubezni, se že med nami širi neka nestrpnost. To sem mislil.”
Andrej: “No, dobro. Dajmo se malo pomiriti, potem pa naj vsak po vrsti pove, kaj predlaga. Kaj bi on naredil.”
Hubert: “Jaz sem čisto miren. Le izražam samega sebe.”
Klemen: “Strinjam se z Andrejem. Dajmo tako. Bom jaz prvi povedal. Preprosto bi predlagal, kot sem že rekel, da se meje zaprejo, begunci naj se vrnejo kamorkoli že, magari v svoje sosednje države, če že res ne morejo nazaj domov. Sem za, da se jim pri tem pomaga, ampak ne na škodo Slovenije, niti Evrope. Pri tem pa se zavedajmo, da gre v ozadju za veliko mahinacijo, ki verjetno presega naše najbolj drzne ideje. To je treba počasi razkrinkati. To je pravi problem. Živimo v matrici. Sprogramirani smo do zadnje misli, ki jo mislimo. Smo marionete. Treba se je prebuditi. To je edino, kar res šteje.”
Peter: “Jaz sem svoje že povedal. Strinjam se s Klemenom, glede matrice in prebujenja. Glede beguncev pa sem za to, da se jih obravnava popolnoma kot nas, kot Evropejce. Naj se vse meje odprejo, naj se jih pusti pri miru. Ne delajmo drame iz tega. Ne rabijo policijskega spremstva, niti medijskega poročanja. So ljudje kot mi. Naj grejo, kamor bi radi šli. Nekaj jih bo ostalo tukaj, večina jih bo šla naprej v Nemčijo. Vkomponirali se bodo v družbo. Verjetno se bo vse malce spremenilo, a to ne bo prvič. To se dogaja od pamtiveka. V tem je tudi naša prednost, saj se znamo prilagajati. Vse to nas lahko nauči le še več strpnosti. Lahko se nam razširijo obzorja. Jaz to vidim kot nekaj pozitivnega. Minus je le to, in to velik minus, kar se zdaj kopiči okrog tega, vse to sovraštvo in ločevanje v naših glavah. Mar ljudje res ne vidijo, da ko začnejo pljuvati čez ene in druge, sami padejo v to in se izgubijo? Postanejo točno tisto, proti čemur se borijo, čemur se upirajo, kar obsojajo! Kot ponavadi, vse je le ogledalo. Vidiš tisto, kar je v tebi. No, saj mogoče je pa to tudi dobro. Da se bomo vsi prisiljeni zavedati, kaj se skriva v nas.”
Hubert: “Peter, vse lepo in prav. Ampak morda se ne bodo vsi mirno “vkomponirali” v našo družbo. Njihova kultura je preveč drugačna od naše. Kdo ve, kaj jim roji po glavi. Morda ne verjamem, da so sami posiljevalci in morilci, ampak poglej na primer, kako tam tretirajo ženske. Kot manjvredne. Hočeš, da se to razširi tudi pri nas? Da ne govorim o naši kulturi in jeziku, ki že tako peha pod navalom Hollywooda in McDonaldsa. Si pripravljen kar žrtvovati vse to? Za kaj? Za nek ideal? Za enost, ki je še dooolgo ne bo. Prezgodaj je še, ti rečem. Zdaj smo, kjer smo, in moramo se postaviti zase in za svoje otroke.”
Andrej: “Pa saj za to gre. Moramo se postaviti za svoje otroke, dolgoročno. Lahko zdaj zapremo meje in pustimo, da mraz in lakota poskrbita za uboge begunce, medtem ko si mi umijemo roke in na kavču spremljamo napet razplet Game of Thrones. Je to človečnost? Kje je tu ljubezen? Hočeš to lekcijo dati svojim otrokom? Ne razumeš, da je na kocki več kot le kultura? Vse človeštvo je na preizkušnji! Vesolje nas opazuje, gleda, kako se bomo odzvali. To je morda tisti odločilni trenutek, tista meja med preživetjem kot rasa in propadom v razsulo civilizacije, v stilu Atlantide…”
Peter: “Ja, nekaj je res na tem. Sam ravno tako lahko začutim strah, kot ti govoriš, Hubert. Morda bodo begunci, ko jih bo več tukaj, postali nasilni in padli po nas. Morda bodo naši hejterji šli čez meje sprejemljivega in prijeli za orožje. To lahko sproži vojno. Strah me je zibati čoln. Kot je zdaj, mi je všeč. Ampak, kot pravi Andrej, to je to. Moramo iti v svoje srce in najti v njem tisto najbolj globoko in brezpogojno ljubezen, enako za vse. Zdaj je čas za to, če je kdaj bil. Morda je dobro, da se to dogaja, ker nas spodbuja, ker nam daje razlog za to. Jaz delam, kar znam. Poskušam se prebuditi, poskušam si odpreti srce. Verjamem, da je to največ kar lahko naredim. Da stojim v ljubezni sebe, tudi če okrog mene divja negativa. Stojim kot svetilnik in svetim svojo luč. V to verjamem z vsem kar sem. Nevtralno opazujem in upam, da se bodo tudi ostali prebudili. Da se bodo vse skrajnosti umirile. In na koncu tudi tisti “iz ozadja”. Verjamem, da bo tudi njih enkrat srečala pamet, če tako rečem. Verjamem, da bo to prej, če jih sprejemamo, kot pa če jih obsojamo. Sicer pa, kdo smo mi in kdo so oni? Zakaj vedno to ločevanje? Jaz iskreno mislim, da smo vsi v istem čolnu. Zdaj, po vseh tisočletjih, so se razlike zabrisale. Nikogar ni več v ozadju. Mi smo v ozadju. Brezosebne energije, ki so del nas, in vplivajo na naše delovanje, na to kaj mislimo, čutimo, govorimo, kako se odločamo. Naše ujetosti, ki nam zamegljujejo našo svobodno voljo. To je vse. In le prebujenje v polno zavedanje nam lahko pomaga ven iz te iluzije, iz matrice. Noben odpor ali trud, da bi karkoli spremenili znotraj sistema. In vse je znotraj sistema, vse kar si lahko zamislimo. Še prebujenje je nekaj, česar si v resnici ne znamo niti predstavljati.”
Klemen: “Res je tako. Hvala, da si tako lepo to povzel. Morda res niso begunci glavno vprašanje tukaj. Poglejte, kako smo se mi sami tukaj razcepili. Čisto smo se izgubili vsak v svojem pogledu. Začeli smo obsojati vse okrog nas in drug drugega, pa tudi samega sebe. Šli smo ven iz ljubezni sebe, ne vanjo. Svojo suvereno moč smo predali tujim energijam, ki so ujete v nas, in se s tem odrekli svoji svobodni volji. Kakšen smisel ima karkoli početi, če ne veš več, za koga to počneš, za sebe ali proti sebi? Najprej se moramo vrniti nazaj v svojo zavest. Spomniti se zopet, kdo smo.”
Andrej: “Učitelj, kaj pa ti misliš? Nisi še povedal svojega mnenja.”
Učitelj: (se nasmehne) Mnenje posameznika je val v oceanu enosti. Naša usoda je zavedati se sebe kot oceana. Vsi štirje skupaj ste se lepo dotaknili drug drugega in zunanje resničnosti. Se zavedate svoje medsebojne povezanosti? In zdaj začutite povezanost med vsemi bitji, med vsem kar obstaja. To je moje mnenje.”
Comments
Post a Comment