vpogledi

Andrej: “Učitelj, ali spremljaš krizo beguncev?” Učitelj: “Seveda.” Andrej: “In kaj si misliš o vsem tem?” Učitelj: “Nič.” Andrej: “Hm, pa se ti zdi prav, da se nič ne ukrene?” Učitelj: “Kaj pa bi po tvojem morali narediti?” Andrej: “No, begunci so ljudje, kot jaz in ti. Imajo majhne otroke. Bežijo od doma, kjer enostavno več niso mogli živeti. Na poti zmrzujejo, so lačni, prestrašeni. Zakaj se enostavno ne vzamemo skupaj in jim pomagamo? Zakaj ne odpremo meja, jih povabimo v bolje organizirane centre, jih človeško oskrbimo?” Klemen: “Ampak saj to vse že delamo, pa nič ne pomaga. Ne pomaga, ker je spet v ozadju neka zarota. Vse to je le vrh ledene gore, in nek peklenski plan, ki ga nihče od nas ne pozna, je polno v teku.” Andrej: “Ma ja, to so prazne blodnje. Na koncu šteje le eno: ali jim pomagamo ali pa ne. Ljudje so ljudje. Jaz sem pripravljen takoj prispevati 100 EUR, da se situacija reši. Če bi vsak dal toliko, bi zmogli.” Peter: “Ta denar bi šel bogve kam. Ne bo