Posts

Celjenje človeštva leži v zavedanju Povezanosti

Glavna reč, ki jo sam vidim pri vsem skupaj, je problem zatečenega stanja, v katerem smo. Če bi bili mi že ta hip popolnoma čisti/celi in bi kot božanstva snovali nov svet in družbo v njem, potem bi nek zelo preprost manifest že odlično deloval. Ker pa je vsak posameznik še vedno ujet v energije popačenja skozi um, je treba najprej najti načine nevtralizacije tega. In ne govorim zgolj o poljubnosti našega kognitivnega sistema, ki interpretira temeljno energijsko resničnost v zaznavo, temveč o patološkem destruktivnem faktorju, ki ga je najbolje pustiti v umu neopredeljenega. En način nevtralizacije patoloških popačenj, ki se zdi morda tudi edini in najbolj logičen, je seveda takojšnje celjenje vseh posameznikov, preden gremo na naslednji korak. A žal je to neizvedljivo prav zato, ker gre v resnici za isti problem: naše celjenje že samo po sebi zahteva čisto razumevanje izven popačenj. Drugače povedano, vse dokler se nahajamo v energijah popačenja (zlorab, odvisnosti, zanikanja, ločeva
Post a Comment
Read more

Popolna svoboda

Ha. Največja sreča in svoboda, ki jo lahko čutim, je zavedanje, da se lahko izražam, svobodno, da sem lahko kdor sem, vedno, da lahko najdem načine kako priti tja, v svoji suvereni moči, od koderkoli, ne glede na to kako močno sem kje obtičal, in spet to občutim, to najvišjo svobodo. Ja, čisto radost izražanja samega sebe, zabave, spuščanja, sproščanja, preprostih užitkov, ne pričakovaje ničesar, ne pričakovaje veliko, samo malce humorja, ples, ja, pripovedovanje šal, da se ljudje smejijo, biti s svojimi prijatelji, iti ven, ogledati si film, jesti super hrano, samo biti kdor sem, samo ta občutek, da me najboljši časi še vedno čakajo, da so tukaj že sedaj, ne v oddaljeni prihodnosti, in da jih lahko ustvarim, jih lahko zmanifestiram, s svojo srečo, v svojem srcu, ko sem le tisto kar sem, le tisto kar sem... To je navdušenje, resnično, to zavedanje, da lahko kar grem, kamorkoli, takoj zdajle, in naredim karkoli hočem, rečem karkoli hočem, si drznem, tvegam karkoli, da bi bil kdor sem,
Post a Comment
Read more

Mnenje o beguncih

Andrej: “Učitelj, ali spremljaš krizo beguncev?” Učitelj: “Seveda.” Andrej: “In kaj si misliš o vsem tem?” Učitelj: “Nič.” Andrej: “Hm, pa se ti zdi prav, da se nič ne ukrene?” Učitelj: “Kaj pa bi po tvojem morali narediti?” Andrej: “No, begunci so ljudje, kot jaz in ti. Imajo majhne otroke. Bežijo od doma, kjer enostavno več niso mogli živeti. Na poti zmrzujejo, so lačni, prestrašeni. Zakaj se enostavno ne vzamemo skupaj in jim pomagamo? Zakaj ne odpremo meja, jih povabimo v bolje organizirane centre, jih človeško oskrbimo?” Klemen: “Ampak saj to vse že delamo, pa nič ne pomaga. Ne pomaga, ker je spet v ozadju neka zarota. Vse to je le vrh ledene gore, in nek peklenski plan, ki ga nihče od nas ne pozna, je polno v teku.” Andrej: “Ma ja, to so prazne blodnje. Na koncu šteje le eno: ali jim pomagamo ali pa ne. Ljudje so ljudje. Jaz sem pripravljen takoj prispevati 100 EUR, da se situacija reši. Če bi vsak dal toliko, bi zmogli.” Peter: “Ta denar bi šel bogve kam. Ne bo
Post a Comment
Read more

Strpnost se začne v tvojem srcu

Ko se osredotočamo na negativno, enostavno ne vidimo več jasne slike. Pozitivno, negativno, vse je vendar tako relativno in odvisno od konteksta. Vsi to vemo, sploh takrat, kadar nam kdo kaj negativnega očita, ampak kljub temu to pozabljamo vsak dan. Temu dodaj še energijo mase, ko pade v usmerjeno histerijo, pa imaš svet, kot ga trenutno živi večina ljudi. Zlato pravilo je, če se vmešaš, nisi sam nič drugačen. Kar pišem zdaj, je prav tako kritika, mar ne? Nekaj mi gre v nos, pa naj bo to posameznik, družba, ali še kaj bolj težko oprijemljivega, kot so naši vzorci in programi. Res je, vso krivdo pripisujem programom. Ljudje po mojem nismo odgovorni za svoja prepričanja, besede in dejanja, saj smo preprosto sprogramirani v vse to. In ko rečem, nismo odgovorni, s tem mislim oboje, da nismo resnično krivi za svoje početje, pa tudi, da ne znamo prevzeti odgovornosti, ker se največkrat niti ne zavedamo, kaj se pravzaprav sploh dogaja, ker živimo kar na avtomatskem pilotu, z okrnjeno zavest
Post a Comment
Read more

Moja zavest

Ni lahko spremeniti svet. Celo z najboljšimi nameni. Sam veš, da nisi popoln. Se vedno odločaš v svoje dobro in dobro ostalih? Lahko živiš v popolni harmoniji s svojim partnerjem, s svojo družino in prijatelji, ves čas? Zakaj pa ne? Predstavljaj si torej, da si nesporen vladar sveta. Si prepričan, da bi lahko poskrbel enakovredno za vse, karkoli bi že bilo? Deloval v najboljšem interesu vseh? Presegel svoje lastne mini agende? Bodi iskren, pa ti bo jasno, da je izredno težko osrečiti vse naenkrat, v tem zatečenem stanju zavesti, kjer se ta hip nahajamo. Seveda bi šlo, če bi bil vsak pripravljen odreči se svojim posebnim željam in načrtom. Ampak, si ti? Le spomni se na vse svoje odpore, ki te spremljajo, kamorkoli greš. Ja, že neštetokrat je bilo povedano, da če želiš spremeniti svet, moraš najprej spremeniti sebe. In imamo milijone tehnik in tone nasvetov, kako se lahko spremeniš, kako lahko spoznaš samega sebe. Ampak resno, ali poznaš karkoli, kar bi tudi že delovalo? Priznati moram,
Post a Comment
Read more

Novo sodelovanje

Pravo sodelovanje med ljudmi bo mogoče, ko bomo drug na drugega gledali res tako kot na svoje brate in sestre, starše in otroke. Vsi ljudje na svetu smo na istem, enakovredni smo in nerazdružljivo povezani. Vse odločitve, zasebne doma, poslovne v službi in družbene na višjih ravneh združevanja, bomo sprejemali soglasno, na isti način kot jih sedaj sprejemamo znotraj svoje družine. Naša medsebojna ljubezen bo brezpogojna in iskrena. Resnično bomo želeli dobro vsem ljudem, tako kot sebi tudi vsem drugim, ne samo bližnjim, temveč tudi tujcem. Poskrbeli bomo drug za drugega, da bo res vsak, čisto vsak, sit, zdrav in vesel. Na svetu je zadosti vsega, da se imamo lahko vsi zelo dobro. Nihče več si ne bo grabil več kot potrebuje, ker za to preprosto ne bo več potrebe, ker to ne bo več imelo nobenega smisla. Vsak bo imel vse, kar bi si lahko želel, lahko bo živel, kjer bo hotel in kakor bo hotel, delal bo tisto, kar ga bo najbolj veselilo. Nekateri ljudje ne bodo delali nič, niti ne bodo us
1 comment
Read more

Vsi za eno, eno za vse

Človeštvo sveta, spomnite se kdo ste in odkod prihajate. Spomnite se svoje prihodnosti. Jaz sem ti in te besede so tvoje lastne besede. Najdi jih v svojem najglobljem srcu in vedel boš, da so resnične. Dolgo nazaj, tako dolgo, da čas pravzaprav več nima smisla, smo se soglasno odločili, da se bomo potopili v popolno pozabo. Hoteli smo izkusiti ločenost drug od drugega. In smo jo. To je ločenost. Si sam in osamljen, si nerazumljen, neljubljen, nespoštovan. Si izobčenec naše družbe, pa tudi samega sebe. A vendar je to le iluzija. Odločili smo se bili, da bomo našli pot ven iz našega stanja obupa in teme skupaj, kot Eno, kar tudi smo. Zato se spomni. Spomni se naše odločitve, spomni se našega načrta. O tem smo se vsi strinjali. Sprogramirali smo si bili svoj um in ustvarili neprebojno matrico. V ta sistem smo vključili vse, kar si lahko zamisliš. Poskrbeli smo, da ni lahkega izhoda ven. Dokler si povsem ne prebudimo svoje zavesti in se vsega ne spomnimo, ne moremo nič. Vsi ostali izhodi
Post a Comment
Read more