Moja zavest
Ni lahko spremeniti svet. Celo z najboljšimi nameni. Sam veš, da nisi popoln. Se vedno odločaš v svoje dobro in dobro ostalih? Lahko živiš v popolni harmoniji s svojim partnerjem, s svojo družino in prijatelji, ves čas? Zakaj pa ne? Predstavljaj si torej, da si nesporen vladar sveta. Si prepričan, da bi lahko poskrbel enakovredno za vse, karkoli bi že bilo? Deloval v najboljšem interesu vseh? Presegel svoje lastne mini agende? Bodi iskren, pa ti bo jasno, da je izredno težko osrečiti vse naenkrat, v tem zatečenem stanju zavesti, kjer se ta hip nahajamo. Seveda bi šlo, če bi bil vsak pripravljen odreči se svojim posebnim željam in načrtom. Ampak, si ti? Le spomni se na vse svoje odpore, ki te spremljajo, kamorkoli greš.
Ja, že neštetokrat je bilo povedano, da če želiš spremeniti svet, moraš najprej spremeniti sebe. In imamo milijone tehnik in tone nasvetov, kako se lahko spremeniš, kako lahko spoznaš samega sebe. Ampak resno, ali poznaš karkoli, kar bi tudi že delovalo? Priznati moram, da jaz ne. Sem zdravilec in prinašalec luči in pomagam dvigati vibracijo človeškega kolektivnega, pa nimam pojma, kako lahko kogarkoli osrečim, še najmanj pa sebe. A o tem naj ne bi govoril, kajne? Saj nisem tako neumen, da bi zanikal vse, kar pridigam in živim. A morda moram. Ker je res. Ne znam biti srečen, kadar je težko. Težko pa je kar naprej, vsak dan bolj. Prinašalci luči se pojavljajo po vsem internetu in širijo pozitiven nasvet: poišči svoj vrtinec, bodi srečen ne glede na vse. Saj razumem. Deluj srečno, pa tudi boš srečen. A včasih to ni dovolj. Morda je le nekoliko naivno. Otročje.
Ni mi lahko o tem pisati. Zato ker oddaja vibracijo temačnosti, obupa. In tega se vsi bojimo, kot bi bilo kužno. In kdo ve, morda tudi je. Zamenjaj kanal, osredotoči se raje na nekaj pozitivnega. Dvigni vibracijo. Strinjam se s tem. In nisem sarkastičen. Ne preveč. Rad bi dosegel vsakogar, ne le prinašalcev luči. Rad bi dosegel tebe, ki enostavno ne verjameš v to new age duhovno sranje. Rad bi dosegel tebe, ki iščeš rešitev v pijači, v porničih, v bolečini vsake vrste. Rad bi dosegel tebe, ki se skrivaš v svoji postelji in si vlečeš odejo čez glavo in moliš, da te pošasti ne bi pojedle. Rad bi dosegel tebe, ki si se infiltriral v sistem, v mašino denarja, v blišč in bogastvo, in se pretvarjaš, da si eden njih, ne en od nas, pozabljajoč, da smo tako ali tako vsi isti. Rad bi dosegel tebe, ki trpiš zares in nimaš časa za neumen čvek, ki si užaljen, če ti kdo ponudi roko v usmiljenju in prijazni podpori. Rad bi dosegel tebe, ki nočeš, da se te doseže, za nobeno stvar ali razlog. In vse to sem tudi sam. Predvsem hočem doseči sebe samega. Hočem si raztrgati prsi, prebiti fasado in najti to svoje utripajoče srce in se zazreti vanj, da bi videl na lastne oči: kaj sploh hočem? Kaj mi bo prineslo srečo, mir, ljubezen? Kaj me bo spet naredilo celega? Ker ne vem...
Bil sem že po raznih smereh in poteh v tem življenju. Ne spominjam se svojih preteklih življenj. Prav izvrstno je, poslušati vse prerokbe in vizije o svoji posebni in močni prihodnosti. Toda iskreno, prav pod vsem tem, lahko zaupam le eni sami stvari: svoji lastni zavesti. Pa niti ne vem, kaj točno to sploh je. Kot nihče ne ve. Ali pa morda le. Srečal sem že nekaj zelo posebnih ljudi. A to prav nič ne pomaga meni. In tebi tudi ne, ni tako? In ne glede na to kaj počnem, ali ne počnem, ne glede na to v kaj verjamem, ne glede na to, če trpim ali če sem srečen, ne morem ubežati svoji zavesti. To je edina konstanta, ki obstaja, edino absolutno. Svoje poglede sem v življenju že neštetokrat spremenil, bil sem gor in dol, poskusil to in ono, in kadarkoli se vzpnem, ali padem, se na koncu vedno vrnem k svoji zavesti. To je tisto kar sem, nič drugega. Vse ostalo je programovje, ki pa le zavlačuje moje zavedanje.
Od tu nimam več kam iti. In morda bom pozabil na to, ter spet začel iskati. A v tem trenutku vidim tako zelo jasno, da je najbolje, kar lahko naredim, da preprosto spustim. Da se vdam, kajti moja zavest bo šla naprej vseeno, na edini resnični možni način. Da sem žalosten, kajti moja zavest bo vedno neskončno radostna. Da sem jezen, kajti moja zavest bo vedno v najglobljem miru. Da me je strah, kajti moja zavest bo vedno ostala v ljubezni, brezpogojno. Da le sem, karkoli mi je najlažje in najbolj naravno biti, pa če niti ne vem kaj to je, da ne tuhtam preveč o tem. Ali pač, da si belim glavo in iščem odgovore, da garam, da trpim v frustraciji, da sem nerazumljen, neljubljen, nevreden. Da padem čisto na tla in se raztreščim. Tako deluje gravitacija.
Karkoli naredim, ni izhoda. Ni izhoda.
Vem pa, da mi sploh ni treba iti ven. Smehljam se, in nič več. <3
Ja, že neštetokrat je bilo povedano, da če želiš spremeniti svet, moraš najprej spremeniti sebe. In imamo milijone tehnik in tone nasvetov, kako se lahko spremeniš, kako lahko spoznaš samega sebe. Ampak resno, ali poznaš karkoli, kar bi tudi že delovalo? Priznati moram, da jaz ne. Sem zdravilec in prinašalec luči in pomagam dvigati vibracijo človeškega kolektivnega, pa nimam pojma, kako lahko kogarkoli osrečim, še najmanj pa sebe. A o tem naj ne bi govoril, kajne? Saj nisem tako neumen, da bi zanikal vse, kar pridigam in živim. A morda moram. Ker je res. Ne znam biti srečen, kadar je težko. Težko pa je kar naprej, vsak dan bolj. Prinašalci luči se pojavljajo po vsem internetu in širijo pozitiven nasvet: poišči svoj vrtinec, bodi srečen ne glede na vse. Saj razumem. Deluj srečno, pa tudi boš srečen. A včasih to ni dovolj. Morda je le nekoliko naivno. Otročje.
Ni mi lahko o tem pisati. Zato ker oddaja vibracijo temačnosti, obupa. In tega se vsi bojimo, kot bi bilo kužno. In kdo ve, morda tudi je. Zamenjaj kanal, osredotoči se raje na nekaj pozitivnega. Dvigni vibracijo. Strinjam se s tem. In nisem sarkastičen. Ne preveč. Rad bi dosegel vsakogar, ne le prinašalcev luči. Rad bi dosegel tebe, ki enostavno ne verjameš v to new age duhovno sranje. Rad bi dosegel tebe, ki iščeš rešitev v pijači, v porničih, v bolečini vsake vrste. Rad bi dosegel tebe, ki se skrivaš v svoji postelji in si vlečeš odejo čez glavo in moliš, da te pošasti ne bi pojedle. Rad bi dosegel tebe, ki si se infiltriral v sistem, v mašino denarja, v blišč in bogastvo, in se pretvarjaš, da si eden njih, ne en od nas, pozabljajoč, da smo tako ali tako vsi isti. Rad bi dosegel tebe, ki trpiš zares in nimaš časa za neumen čvek, ki si užaljen, če ti kdo ponudi roko v usmiljenju in prijazni podpori. Rad bi dosegel tebe, ki nočeš, da se te doseže, za nobeno stvar ali razlog. In vse to sem tudi sam. Predvsem hočem doseči sebe samega. Hočem si raztrgati prsi, prebiti fasado in najti to svoje utripajoče srce in se zazreti vanj, da bi videl na lastne oči: kaj sploh hočem? Kaj mi bo prineslo srečo, mir, ljubezen? Kaj me bo spet naredilo celega? Ker ne vem...
Bil sem že po raznih smereh in poteh v tem življenju. Ne spominjam se svojih preteklih življenj. Prav izvrstno je, poslušati vse prerokbe in vizije o svoji posebni in močni prihodnosti. Toda iskreno, prav pod vsem tem, lahko zaupam le eni sami stvari: svoji lastni zavesti. Pa niti ne vem, kaj točno to sploh je. Kot nihče ne ve. Ali pa morda le. Srečal sem že nekaj zelo posebnih ljudi. A to prav nič ne pomaga meni. In tebi tudi ne, ni tako? In ne glede na to kaj počnem, ali ne počnem, ne glede na to v kaj verjamem, ne glede na to, če trpim ali če sem srečen, ne morem ubežati svoji zavesti. To je edina konstanta, ki obstaja, edino absolutno. Svoje poglede sem v življenju že neštetokrat spremenil, bil sem gor in dol, poskusil to in ono, in kadarkoli se vzpnem, ali padem, se na koncu vedno vrnem k svoji zavesti. To je tisto kar sem, nič drugega. Vse ostalo je programovje, ki pa le zavlačuje moje zavedanje.
Od tu nimam več kam iti. In morda bom pozabil na to, ter spet začel iskati. A v tem trenutku vidim tako zelo jasno, da je najbolje, kar lahko naredim, da preprosto spustim. Da se vdam, kajti moja zavest bo šla naprej vseeno, na edini resnični možni način. Da sem žalosten, kajti moja zavest bo vedno neskončno radostna. Da sem jezen, kajti moja zavest bo vedno v najglobljem miru. Da me je strah, kajti moja zavest bo vedno ostala v ljubezni, brezpogojno. Da le sem, karkoli mi je najlažje in najbolj naravno biti, pa če niti ne vem kaj to je, da ne tuhtam preveč o tem. Ali pač, da si belim glavo in iščem odgovore, da garam, da trpim v frustraciji, da sem nerazumljen, neljubljen, nevreden. Da padem čisto na tla in se raztreščim. Tako deluje gravitacija.
Karkoli naredim, ni izhoda. Ni izhoda.
Vem pa, da mi sploh ni treba iti ven. Smehljam se, in nič več. <3
Comments
Post a Comment