Celjenje človeštva leži v zavedanju Povezanosti
Glavna reč, ki jo sam vidim pri vsem skupaj, je problem zatečenega stanja, v katerem smo. Če bi bili mi že ta hip popolnoma čisti/celi in bi kot božanstva snovali nov svet in družbo v njem, potem bi nek zelo preprost manifest že odlično deloval. Ker pa je vsak posameznik še vedno ujet v energije popačenja skozi um, je treba najprej najti načine nevtralizacije tega. In ne govorim zgolj o poljubnosti našega kognitivnega sistema, ki interpretira temeljno energijsko resničnost v zaznavo, temveč o patološkem destruktivnem faktorju, ki ga je najbolje pustiti v umu neopredeljenega.
En način nevtralizacije patoloških popačenj, ki se zdi morda tudi edini in najbolj logičen, je seveda takojšnje celjenje vseh posameznikov, preden gremo na naslednji korak. A žal je to neizvedljivo prav zato, ker gre v resnici za isti problem: naše celjenje že samo po sebi zahteva čisto razumevanje izven popačenj. Drugače povedano, vse dokler se nahajamo v energijah popačenja (zlorab, odvisnosti, zanikanja, ločevanja...), bomo nehote in bolj ali manj nezavedno ustvarjali naprej to, kar smo ustvarjali do sedaj. Našim popačenim, vase zaverovanim umom se sicer zdi, da nekam gremo, da napredujemo, a tudi to je le iluzija, ki jo prav te energije podpirajo v svojo lastno korist, za svoje preživetje. Vsa naša moč je torej usmerjena ravno tja, kjer jo te energije hočejo imeti - in jo imajo. Kako torej ven iz tega začaranega kroga? Skozi Povezavo! Itak smo že od nekaj Povezani med seboj in z vsem kar je. Problem je le v tem, ker se tega ne zavedamo. In kjer je naša pozornost, tisto ustvarjamo. Zato ločujemo. Moramo torej ozavestiti našo že obstoječo večno in popolno Povezanost. Kako pa? S spuščanjem nadzora in potrebe imeti prav, v praksi, v vsakdanjih, najmanjših primerih. Začeti spodaj in sestavljati skupaj v celoto. Poslušati, resnično poslušati druge, brezpogojno, torej tudi in _predvsem_, kadar se ne strinjamo. Takrat narediti kvantni preskok, ki je preskok preko brezna popačenja. Vzeti si čas za povezovanje skozi komunikacijo, zares, ne samo teoretično. Da lahko teorijo spravimo v prakso, moramo biti odločni in disciplinirani v smislu treznosti in preseganja svojih lastnih zanikanj. Zanikanje je ključen problem človeštva. Verjamemo, da vemo, kaj je za nas dobro, in tega se oklepamo za vsako ceno. Kje je tu povezovanje? Moramo se odpreti najbolj norim idejam drugih in jih vsaj za hip resno vzeti, da nas šokirajo, premaknejo, ganejo - in potem je prostor za premik v nas. Z upoštevanjem ujetosti naše zavesti v energije popačenja zaznave in kognicije nasploh, vemo, da moramo biti zelo odprti, če želimo ven iz začaranega kroga. Bolj odprti kot si lahko sploh predstavljamo. Tukaj se pridruži naša vrojena ustvarjalnost, naša moč ustvarjanja povsem novega, skozi domišljijo. Morda je to edini način kako lahko zapustimo temno ječo svojih prepričanj. In na koncu, zadnji bistven element, temelj, na katerem mora vse stati, če želimo, da je trajnostno: ljubezen sebe! Naučiti se, vsak za sebe, kaj to sploh je. In potem to živeti, izražati, razvijati. Ljubezen sebe je živa, dinamična reč, ki diha in raste z nami! Na ta način torej delujemo vzporedno v dveh neodvisnih smereh: z ljubeznijo sebe na individualnem nivoju celjenja in z zavestnim povezovanjem na kolektivnem nivoju. Šele potem lahko primešamo tehnike so-ustvarjanja, upravljanja, vodenega manifestiranja, in sodelovanja nasploh.
Kar se mene osebno tiče, je to res najbolj pragmatična prizemljena stvar: vsak pri sebi opravlja to delo, usmerjen v človeštvo, vsakodnevno. Opazovanje, čutenje, zavedanje. Ven iz zanikanj, v sebe, v resnične občutke, v ljubezen sebe, in od tam takoj naprej v občutek povezanosti enosti in enakosti vsega kar je - pri _vsaki_ komunikaciji, ne samo pri tisti, kjer se vsi strinjamo in je vse lepo in pojejo ptički. Predvsem to šteje tam, kjer nam je še težko, kjer imamo odpore - ki so seveda zgolj pokazatelj, kje smo še vedno ujeti. Odpori so jasno kazalci, kje se energije popačenja hočejo na vsak način vtikati v našo svobodno voljo in nam jo "vzeti". Ne zagovarjam, da moramo iskati odpore in jih razreševati. Nasprotno, odpor je kot bolečina, ki jo telo začuti, da se umakne nevarnosti in zaceli. Bistveno je začutiti, se zavedati in se premakniti - ne pa zgolj zanikati odpore do točke popolne neobčutljivosti, kar delamo ljudje dandanes.
Prebujanje v zavedanje naše večne Povezanosti se lahko začne in zgodi takoj, v tem trenutku. To je naša izbira, ki jo lahko kadarkoli naredimo, ne glede na to kje se nahajamo. Tudi če nam vse v glavi govori drugače. Globok vdih, nasmeh, premik v srce, občutek življenja in resničnosti, moči ljubezni sebe, pa se zavemo kaj je kaj in kdo sploh smo - v enosti in enakosti z vsem kar je. In potem naprej, korak za korakom, ven iz zanikanj in v smeri svoje strasti in smisla življenja, ustvarjalnosti, hvaležnosti, čistega otroškega veselja!
En način nevtralizacije patoloških popačenj, ki se zdi morda tudi edini in najbolj logičen, je seveda takojšnje celjenje vseh posameznikov, preden gremo na naslednji korak. A žal je to neizvedljivo prav zato, ker gre v resnici za isti problem: naše celjenje že samo po sebi zahteva čisto razumevanje izven popačenj. Drugače povedano, vse dokler se nahajamo v energijah popačenja (zlorab, odvisnosti, zanikanja, ločevanja...), bomo nehote in bolj ali manj nezavedno ustvarjali naprej to, kar smo ustvarjali do sedaj. Našim popačenim, vase zaverovanim umom se sicer zdi, da nekam gremo, da napredujemo, a tudi to je le iluzija, ki jo prav te energije podpirajo v svojo lastno korist, za svoje preživetje. Vsa naša moč je torej usmerjena ravno tja, kjer jo te energije hočejo imeti - in jo imajo. Kako torej ven iz tega začaranega kroga? Skozi Povezavo! Itak smo že od nekaj Povezani med seboj in z vsem kar je. Problem je le v tem, ker se tega ne zavedamo. In kjer je naša pozornost, tisto ustvarjamo. Zato ločujemo. Moramo torej ozavestiti našo že obstoječo večno in popolno Povezanost. Kako pa? S spuščanjem nadzora in potrebe imeti prav, v praksi, v vsakdanjih, najmanjših primerih. Začeti spodaj in sestavljati skupaj v celoto. Poslušati, resnično poslušati druge, brezpogojno, torej tudi in _predvsem_, kadar se ne strinjamo. Takrat narediti kvantni preskok, ki je preskok preko brezna popačenja. Vzeti si čas za povezovanje skozi komunikacijo, zares, ne samo teoretično. Da lahko teorijo spravimo v prakso, moramo biti odločni in disciplinirani v smislu treznosti in preseganja svojih lastnih zanikanj. Zanikanje je ključen problem človeštva. Verjamemo, da vemo, kaj je za nas dobro, in tega se oklepamo za vsako ceno. Kje je tu povezovanje? Moramo se odpreti najbolj norim idejam drugih in jih vsaj za hip resno vzeti, da nas šokirajo, premaknejo, ganejo - in potem je prostor za premik v nas. Z upoštevanjem ujetosti naše zavesti v energije popačenja zaznave in kognicije nasploh, vemo, da moramo biti zelo odprti, če želimo ven iz začaranega kroga. Bolj odprti kot si lahko sploh predstavljamo. Tukaj se pridruži naša vrojena ustvarjalnost, naša moč ustvarjanja povsem novega, skozi domišljijo. Morda je to edini način kako lahko zapustimo temno ječo svojih prepričanj. In na koncu, zadnji bistven element, temelj, na katerem mora vse stati, če želimo, da je trajnostno: ljubezen sebe! Naučiti se, vsak za sebe, kaj to sploh je. In potem to živeti, izražati, razvijati. Ljubezen sebe je živa, dinamična reč, ki diha in raste z nami! Na ta način torej delujemo vzporedno v dveh neodvisnih smereh: z ljubeznijo sebe na individualnem nivoju celjenja in z zavestnim povezovanjem na kolektivnem nivoju. Šele potem lahko primešamo tehnike so-ustvarjanja, upravljanja, vodenega manifestiranja, in sodelovanja nasploh.
Kar se mene osebno tiče, je to res najbolj pragmatična prizemljena stvar: vsak pri sebi opravlja to delo, usmerjen v človeštvo, vsakodnevno. Opazovanje, čutenje, zavedanje. Ven iz zanikanj, v sebe, v resnične občutke, v ljubezen sebe, in od tam takoj naprej v občutek povezanosti enosti in enakosti vsega kar je - pri _vsaki_ komunikaciji, ne samo pri tisti, kjer se vsi strinjamo in je vse lepo in pojejo ptički. Predvsem to šteje tam, kjer nam je še težko, kjer imamo odpore - ki so seveda zgolj pokazatelj, kje smo še vedno ujeti. Odpori so jasno kazalci, kje se energije popačenja hočejo na vsak način vtikati v našo svobodno voljo in nam jo "vzeti". Ne zagovarjam, da moramo iskati odpore in jih razreševati. Nasprotno, odpor je kot bolečina, ki jo telo začuti, da se umakne nevarnosti in zaceli. Bistveno je začutiti, se zavedati in se premakniti - ne pa zgolj zanikati odpore do točke popolne neobčutljivosti, kar delamo ljudje dandanes.
Prebujanje v zavedanje naše večne Povezanosti se lahko začne in zgodi takoj, v tem trenutku. To je naša izbira, ki jo lahko kadarkoli naredimo, ne glede na to kje se nahajamo. Tudi če nam vse v glavi govori drugače. Globok vdih, nasmeh, premik v srce, občutek življenja in resničnosti, moči ljubezni sebe, pa se zavemo kaj je kaj in kdo sploh smo - v enosti in enakosti z vsem kar je. In potem naprej, korak za korakom, ven iz zanikanj in v smeri svoje strasti in smisla življenja, ustvarjalnosti, hvaležnosti, čistega otroškega veselja!
Comments
Post a Comment