vpogledi

Pred nami so čudežno lepi časi. Pravzaprav, iskreno povedano, so meni osebno ti časi čudežno lepi že sedaj. Vse kar potrebujemo je odprto srce. Potrebujemo ljubezen in sprejemanje vsega kar je. Potrebujemo zavedanje, kdo v resnici smo in kdo nismo, da lahko uporabljamo svojo svobodno voljo. Potrebujemo zavest. Zavest! Moramo se prebuditi in začeti sami pri sebi zavestno opazovati svet, namesto da dovolimo, da vse vrste propagande in manipulacije, ki so res pretkane in zvite in podtalne, odločajo in živijo naša življenja namesto nas. Situacija je resnično taka, da brez zavesti ne moremo nikakor vedeti, da smo ujetniki svojih lastnih umov, prek katerih nas vodijo in usmerjajo kot marionete. In tudi to je v redu. V končni fazi smo pravzaprav mi sami tisti, ki smo enkrat v preteklosti podpisali pogodbo s hudičem. Tega se ne zavedamo, ampak vsaka tuja energija v našem bitju, ki nas dela nesrečne, žalostne, jezne, zamorjene, prestrašene, neodločne, zamerljive, nejeverne, mračne, zajedljive,

Sreča je pokazatelj, da si v sozvočju s samim seboj in da hodiš po poti svojega duhovnega poslanstva. Ko sem se zjutraj prebudil, sem dobil vpogled o sreči. A potem sem moral peljati otroka v vrtec in sem pozabil. Zdaj sem jezen na sebe, na ženo, in na ves svet, ker sem pozabil. Ker moram živeti kot živim. Zakaj? V ramenih imam nesproščenost. Zdaj že vem, da je to posledica ujete tuje energije "da moram vsem ustreči in ugajati". Takoj ko začutim, da je nekje nekdo, ki ne odobrava tistega, kar ravnokar počnem ali ne počnem, postanem zelo nesproščen. In tudi če sem jaz sam tisti, ki ne odobrava. Zelo sem strog do sebe. Iz spodnjega nadstropja prihajajo glasovi moje hčerkice in moje žene, ki me stalno opominjajo, da zamujam, ker nisem z njima, da nisem dober oče in mož. Poleg tega tudi čutim te občutke in misli v moji ženi, ki ima močan vzorec glede tega in je v to ujeta. Izjemno težko se mi je sprostiti v teh okoliščinah. Razmišljam, kako bi moral imeti nek prostor za delo nek

Nocoj sem doživel najbolj globoko in pomenljivo izkušnjo v svojem življenju, do sedaj. Zgodila se je na krogu aktivnega dihanja, ki ga je vodil prijatelj Darko. Moja uvodna namera je bila nasloviti svoj program, da skušam ves čas ugajati drugim. Po nekaj minutah dihanja sem se povsem sprostil. Nobenega odpora nisem čutil. Še preden smo začeli s formalnim delom kroga, se je nekdo kar naprej smejal in to mi je odprlo srce. Čutil sem toliko otroške sproščenosti v tistem smehu, da sem se počutil kot bi bil zaljubljen. Bil sem srečen, da sem tam, in pripravljen spustiti se. Začel sem čutiti močno vibracijo skoraj po vsem telesu. Prva in druga čakra sta se mi začeli močno segrevati in nato je tudi srčna čakra začela vibrirati izredno močno. Srce se mi je odpiralo na način, ki ga še nikdar prej nisem izkusil. Sprevidel sem, da mi ni treba narediti ničesar samo zato, da bi zadovoljil kogarkoli. Vedel sem, da sem že popoln točno tak kot sem. To védenje je bilo tako zaključeno in tako jasno,

*POZOR - RAZKRITJA SPODAJ* Denar sam po sebi ni niti slab niti dober. Seveda, to velja za vse. A pri denarju imamo ogromno zelo močnih programov, ki nas držijo ujete v naša prepričanja. Ne bom ponavljal vsega, kar se zdaj povsod govori o denarju. Priporočam članek Inelije Benz o tem. Kar želim dodati je to, da je morda največja iluzija v zvezi z denarjem, v katero verjamemo, da je denar omejen. Da obstaja le omejena količina denarja, končna količina, pa še ta količina ni ravno velika. Od tu naprej sledijo preprosti zaključki. Če imaš ti več denarja, ga ostane manj za druge. Če dobiš denar, ga dobiš od nekoga drugega, torej ga oni izgubijo. Zato moramo tekmovati za denar. Nekateri izmed nas bi ubijali, da bi prišli do več denarja, in nekateri bi raje umrli, kot vzeli preveč denarja. Na koncu pa je to vse enako. Ujeti smo v iluzijo, v program. Izmenjavo lahko definiramo takole: kar damo, moramo dobiti nazaj. Plačujemo za stvari, ki jih kupimo. Denar menjamo za dobrine, storitve, a

Pripravljeni smo. Pripravljeni smo na veliko spremembo. Pripravljeni smo na ljubezen, na radost, na mir, na svetlobo, na obilje, na prijateljstvo, na nesebično sodelovanje, na lepoto v življenju. Kogarkoli vprašam, vsi si želijo zgornje. Nihče si ne želi trpljenja in negative. Jasno. Kaj je torej tisto, resnično, kar nam onemogoča imeti vse lepo in dobro? Smo res tako šibki in odvisni od "drugih", ki odločajo o naši usodi? Kdo odloča o naši usodi? Premislimo o tem, jasno in mirno. Je to Bog ali Vesolje, ki nam želi trpljenje in slabe stvari v življenju? Morda kdo verjame v to. Jaz ne. Jaz verjamem celo več - verjamem, da smo mi sami, mi vsi skupaj, Bog in Vesolje, v najbolj aktivni obliki, in da mi sami manifestiramo, ustvarjamo svojo resničnost, s svojimi mislimi, čustvi, dejanji, z vsem kar smo. Kdo je lahko še tisti, zaradi kogar se nimamo lepo? Večina jih bo rekla: vlada, šefi, tisti, ki so na oblasti in ki odločajo. A nismo mi sami tisti, ki odločamo o vsem? Neee, bost

To besedilo je kanalizirano neposredno iz Vira. Globoko vdihni in se poveži z občutkom svojega višjega jaza. Bodi brezpogojna ljubezen. Nasmehni se. Zadihaj. In zdaj se spomni. Medtem ko bereš, se spomni, da vse to že veš. Vsi prihajamo od zvezd. Nekateri iz enega zvezdnega sistema, drugi iz drugega. Nekateri prihajamo od nekod izza vsega predstavljivega, pa je tudi čisto enako. Vsi smo enaki. Vsi smo Eno. Kajti, izvorno, vsi prihajamo iz Enosti. Mi, vsi skupaj, smo ustvarili to Vesolje in vsa Vesolja, ki obstajajo. Ustvarili smo bili celo Enost pred tem, in ustvarili smo bili sami sebe. Naša trenutna igra je potopiti se v pozabo, v skoraj popolno odsotnost vsakega zavedanja o tem, kdo resnično smo. Naša svobodna volja je pravzaprav veliko več kot le nekaj, kar nam je bilo dano od nečesa nad nami. Ničesar ni nad nami. Mi smo najvišja in edina avtoriteta, mi smo izvirni Stvarniki, in ker smo Eno z vsem, smo Vse. Ločenost je samo privid, ki izhaja iz naše izgube spomina. Mi, vsi skupaj

Naše misli so zelo močne. Z njimi soustvarjamo resničnost. To pomeni, da če imamo temne misli, tudi pomagamo ustvarjati temno resničnost. Ko se naš pogled na dano situacijo spremeni in začnemo drugače misliti o nečem, se tudi situacija sama lahko spremeni. Kadar povsem prenehaš razmišljati o stvareh in okoliščinah, v katerih si, in to tišino preneseš tudi na nivo čustev in občutkov, vidiš, da negativno in pozitivno nimata absolutnega smisla. Preskok iz nenehnega notranjega dvogovora v stanje tišine se zdi v začetku težaven, a z vajo to postane zelo enostavna zadeva. Pri tem si lahko pomagamo z mnogimi tehnikami. Meni zelo pomaga aktivna meditacija z dihanjem. Stanje brez misli in občutkov strahu, negotovosti, zmedenosti, jeze, žalosti, dvoma, brez katerihkoli negativnih občutkov, odpira čaroben prostor brezpogojni ljubezni in miru, stanju popolnosti, kjer neposredno vemo, da je čisto vse tako, kot mora biti. To nas neizmerno veseli, čutimo res božansko radost in iz nas vre brezpog

Moj pogled je pogled brezpogojnega sprejemanja in združevanja. Svet vstopa v novo paradigmo, kjer ne bo več prevladovala dvojnost svetloba/tema. Naš izziv in veselje je stopiti v korak s svetom in zaznavati vse na nov način, z odprtim srcem. Edino dokončno zdravljenje je popolno sprejemanje, najprej pa sebe in svojih občutkov in programov. Zunanje delovanje je pri tem drugotno, in dokler delujemo kot sanjamo, čisti in z Ljubeznijo, lahko delujemo, kakor se nam zdi. Kar se tiče drugih ljudi, ki imajo prav tako svobodno voljo kot mi, pa vidim tako: vsak od nas je soustvarjalec svoje/naše resničnosti. Dokler vlečemo vsak v svojo smer,  bo vsak živel v svojem svetu. V prihajajoči dobi pa se odpira prostor, da lahko brez posebnega truda, zelo naravno, vsi sodelujemo in soustvarjamo na tisti pravi način - božansko, veličastno, navdušeno, sočutno, neustrašno, neomejeno, z vso ljubeznijo, dajanjem in sprejemanjem. Obilje je popolno zaupanje, da je vsega zadosti, za vse. Kar si vzameš z ljubezn

Mi smo čista Ljubezen, jasna Luč in nebrzdana Radost. To je naše bistvo, naša prava vibracija. Mi smo vse to skupaj, a naš jezik še ne premore besede, s katero bi to lahko izrazili, poimenovali. V naše Vesolje, ki je Vesolje Ljubezni/Svetlobe, je nekoč prišla tudi tema. Tema, ki jo mi lahko poznamo le posredno, kot senco. Kjer je Luč zakrita, da je ne moremo več videti, vidimo senco in ji rečemo tema. S temo so prišle v naše Vesolje vse tiste nam tuje energije, ki jim rečemo, da so negativne. Seveda pozitivnih in negativnih energij in stvari ni, take jih dela le naš osebni pogled zaradi naše ujetosti v dvojnost. Te tuje energije se hranijo z našo zavestjo. Kadarkoli se nam v življenju zgodi nekaj negativnega in mi temu verjamemo, odpremo vrata tem tujim energijam v svoje bitje. Če nam nekdo vzbudi slabe občutke, jezo, strah, nelagodje, odpor, je to delovanje tujih, senčnih energij na nas. Če se odzovemo tako, da te občutke vzamemo zares, se jim podredimo in jim prostovoljno prizn

Sonce sije na vse. Vsi smo vredni. Vsega. Malega in velikega. Vedno, karkoli naredimo ali ne naredimo, karkoli in kdorkoli smo. Kot verjetno vsi pregovori, je tudi ta podlegel programiranju, ki se je vršilo skozi čas stare paradigme. Prvi program, ki je vključen, je občutek nevrednosti. In koncept nagrade in kazni. V novi paradigmi ne more obstajati nagrada ali kazen, ker je oboje enako, in pa ker si sam ti končna avtoriteta in ni nikogar nad tabo, ki bi te lahko nagradil ali kaznoval. Tudi plačevanje karme s trpljenjem je zastarelo - po novem je valuta Ljubezen. Ker je Ljubezen brezpogojna, si jo deležen in jo daješ vedno, ne glede na okoliščine. Naslednji program je sploh razlikovanje med malim in velikim. V fizičnem svetu lahko izmerimo razliko med objekti z ozirom na njihovo velikost, a tudi to je le interpretacija. Vrednotenje česarkoli po velikosti ali po kakršnikoli drugi lastnosti, je spet ločevanje, nasprotje od združevanja Enosti, in pripada dvojnosti stare paradigme. V pr