Revolucija zavesti

Pripravljeni smo. Pripravljeni smo na veliko spremembo. Pripravljeni smo na ljubezen, na radost, na mir, na svetlobo, na obilje, na prijateljstvo, na nesebično sodelovanje, na lepoto v življenju.
Kogarkoli vprašam, vsi si želijo zgornje. Nihče si ne želi trpljenja in negative. Jasno. Kaj je torej tisto, resnično, kar nam onemogoča imeti vse lepo in dobro? Smo res tako šibki in odvisni od "drugih", ki odločajo o naši usodi? Kdo odloča o naši usodi? Premislimo o tem, jasno in mirno. Je to Bog ali Vesolje, ki nam želi trpljenje in slabe stvari v življenju? Morda kdo verjame v to. Jaz ne. Jaz verjamem celo več - verjamem, da smo mi sami, mi vsi skupaj, Bog in Vesolje, v najbolj aktivni obliki, in da mi sami manifestiramo, ustvarjamo svojo resničnost, s svojimi mislimi, čustvi, dejanji, z vsem kar smo.
Kdo je lahko še tisti, zaradi kogar se nimamo lepo? Večina jih bo rekla: vlada, šefi, tisti, ki so na oblasti in ki odločajo. A nismo mi sami tisti, ki odločamo o vsem? Neee, boste rekli, ne bodi naiven. Vsi smo ujeti v naš sistem, ki pa je slab, skorumpiran, neuničljiv. In strinjam se z vami! A z eno razliko: MI SAMI smo ta sistem! Vse je odvisno od nas. Nikogar drugega ni. Poglejte trezno okrog sebe. Slovenija je majhna - če začnemo pri naši državi. Vsak pozna vsakogar. Naš šef je posredno naš sorodnik ali prijatelj, v nekem kolenu. Naš šef ima brata, ki ga ima rad. Njegov brat ima ženo, ki jo ima rad. Ta žena ima starše, ki jih ima rada. Ti starši imajo prijatelje, ki so, morda, tvoji starši. Pa smo tam. Razumete? Naš šef je naš človek. Je na istem kot smo mi. Ni iz drugega vesolja. Je človek, obremenjen z istimi problemi kot mi. Ima težke dneve. Ima težke odločitve. In včasih se odloči slabo, za vse. In mu je morda žal. Kot bi bilo nam. Opazujte svoja čustva, medtem ko berete tole. Vam je težko verjeti? Vam nekaj ves čas govori: o, človek, ti ne veš kaj pišeš! Ti ne poznaš mojega šefa! Jaz pa vam pravim: vi ne poznate samega sebe. Iskreno poglejmo, pa bomo videli, da smo vsi na istem. Vsi smo v istem čolnu. V svojem strahu se bo vsak, kdor pride na položaj, potrudil zase in za svoje najbližje. Kdo od vas pa ne bi sprejel "nagrade" za svoje delo, če se mu ponudi? Kdo ne bi sprejel visoke plače, če je tako pač mišljeno? Zavedajoč se, da če jo boš zavrnil, bo pa denar enostavno pobasal en drug. Lahko je soditi druge. Poglej pri sebi, koliko "slabih" stvari narediš, četudi vse dobronamerno, za svoje otroke. Koliko davkov utajiš? Koliko filmov si pogledaš piratsko? Ali pa, če si res človek integritete in visokih moralnih načel: kolikokrat si se odrekel nečemu, kar ni bilo resnično tvoje, pa si potem opazoval, da iz tega ni bilo haska? Kako pogosto si pripravljen požreti "ta kratko", da bi nekomu pomagal, da bi naredil spremembo, pa je vsakič znova to bilo izprijeno? Težko je, kajne?
Kar hočem povedati je naslednje. Obsojanje drugih nima smisla. Kritizirati kar tako, brez realističnega predloga za izboljšavo, nima smisla. Iskanje krivcev nima smisla. Ločevanje ta dobrih od ta slabih nima smisla. Pa ne zato, ker se ne da nič narediti! Pač pa zato, ker nas ravno ta naša negativnost in bitka proti soljudem najbolj prizadane. To je edina stvar, ki nam pravzaprav stoji na poti do boljšega življenja. Namesto, da bi našli skupen jezik, zaupanje, sodelovanje, raje medsebojno izgubljamo energijo in moč za prazen nič.
Če bi vas kdo vprašal, kako bi se lahko zorganizirali, da bi res bolje živeli - kako bi odgovorili? Imate plan? Jaz vas vprašam: ali znate zorganizirati sebe, da ste srečni? Ali se znate pogovoriti v svoji družini, da vse teče v ljubezni? S svojimi prijatelji? Vedno najdete skupen jezik? Ker tukaj se začne. Če se ne morete zediniti s svojimi najbližjimi, ki jim resnično zaupate, kako se boste s tujci? In nič ni narobe s tem, če pride do konflikta. Učimo se. Pač pa se zavedajmo, da to ni lahka igra. Bodimo nekoliko bolj potrpežljivi. In dajmo ljudem več možnosti, več priložnosti. Ne pozabimo, da si vsi želimo isti cilj, v končni fazi.
Kdor res hoče boljše življenje, boljše pogoje v naši državi, naj začne pri sebi. Naj pomede pred svojim pragom in predvsem očisti svoje podstrešje. Naj se nauči ljubiti in biti ljubljen. Za to ne potrebuješ nobene podpore drugih, niti države. Poišči svoj mir. Poišči svoj smisel. Svojo vizijo. Poišči svojo moč! In potem začni sijati svojo luč in na lep način pripelji do spremembe zunaj sebe. Z vzorom. S primerom.
Vsi jamramo, joj, onesnaževanje, industrija, chemtraili, strupi v hrani... Ali lahko kaj ti narediš glede tega? Pri nas, v Sloveniji, res ni velik problem gojiti svojo hrano ali kupovati lokalno pridelano hrano od kmetov. Lahko poskrbimo za svoje telo. Odlične vode je na pretek! Nad Jezerskim teče prost izvir neverjetne mineralne vode! Kako lahko kdorkoli jamra nad slabo vodo v Sloveniji? Naši gozdovi, polja, da ne govorim o gorah, so čarobno zdravilni. Kaj je še bolje kot to? To je raj. Samo videti ga moramo in živeti v njem.
Pa gremo na chemtraile. Kdor verjame v njih, seveda. Kaj bi morali storiti, da se ukinejo? Da se ne pršijo več? Je to res tako nemogoče? Ni zadosti, če dvignemo roko vsi tisti, ki smo proti? Nas je premalo? Se nam ne ljubi? Se ne znamo zorganizirati? Morda nismo zadosti obveščeni, pa večina le skomigne z rameni in ne verjame v chemtraile? Verjetno. Kar se mene tiče, je že tako kot pač je. Ko se bomo ozavestili, bomo imeli moč. Prej pa ne. Jamranje ne pomaga. Pomaga le odpiranje srca in dvig zavesti.
Če nas je dva milijona in če bi milijon in pol hotel drugačno življenje, potem to ne bi smel biti problem. Imamo internet. Vsak lahko napiše kar želi. Očitno pri nas še ni tako močne cenzure, da komunikacija ne bi mogla steči. V čem je torej glavni problem? Spet v nas samih. V naši pasivnosti. V našem izgubljenem upanju in zaupanju, da se lahko sploh kaj spremeni.
Po drugi strani pa, če nas je samo pol milijona, ki želimo drugače živeti, potem moramo še malo počakati, ne? Ne moremo prisiliti večine, da se ravna po manjšini. Pravzaprav sam zagovarjam odločanje s konsenzom - nikogar ne bi smeli siliti, da se prilagodi vsem ostalim, tudi če je sam proti svetu. Kar lahko naredimo je, da se preselimo, da se reorganiziramo v svoje delujoče enote, s svojimi pogledi, in da, predvsem, sijemo luč in dvigamo vibracijo za vse, ki si bi želeli temu pridružiti. Na lep način in ob svojem času.
Prvi korak je prebujenje vsakega posameznika na nivoju zavesti. Prebujenje v svojo svobodno voljo, v svojo moč in sposobnost ustvarjanja resničnosti. Vsi smo čarobna, božanska bitja. Tega se moramo spomniti. Za mene ni druge revolucije ali evolucije, kot le razvoj ali preboj zavesti.
Pa ne pozabimo se prešteti, ko bomo pripravljeni!
En...