O sreči in iskanju sreče
Sreča je pokazatelj, da si v sozvočju s samim seboj in da hodiš po poti svojega duhovnega poslanstva.
Ko sem se zjutraj prebudil, sem dobil vpogled o sreči. A potem sem moral peljati otroka v vrtec in sem pozabil. Zdaj sem jezen na sebe, na ženo, in na ves svet, ker sem pozabil. Ker moram živeti kot živim. Zakaj? V ramenih imam nesproščenost. Zdaj že vem, da je to posledica ujete tuje energije "da moram vsem ustreči in ugajati". Takoj ko začutim, da je nekje nekdo, ki ne odobrava tistega, kar ravnokar počnem ali ne počnem, postanem zelo nesproščen. In tudi če sem jaz sam tisti, ki ne odobrava. Zelo sem strog do sebe. Iz spodnjega nadstropja prihajajo glasovi moje hčerkice in moje žene, ki me stalno opominjajo, da zamujam, ker nisem z njima, da nisem dober oče in mož. Poleg tega tudi čutim te občutke in misli v moji ženi, ki ima močan vzorec glede tega in je v to ujeta. Izjemno težko se mi je sprostiti v teh okoliščinah. Razmišljam, kako bi moral imeti nek prostor za delo nekje drugje, pa mi je butasto, da bi moral hoditi kamorkoli, če imam pa že doma vse pripravljeno, tehnično in energetsko, za delo. Zakaj je prišlo do tega, da žena dela od doma in da hoče imeti otroka ves čas ob sebi doma? Frekvenca otrok, ki norijo in kričijo in predvsem jokajo, me močno dekoncentrira. Žene nič ne moti, zato se še bolj obtožujem, kako sem lahko tako občutljiv. Tudi žena me ne more razumeti in misli, da preprosto ne sprejemam in ne maram otrok in nje. V resnici pa ne sprejemam samega sebe, saj ne morem videti svoje občutljivosti kot nekaj mojega, nekaj svetega, kar lahko imam rad in spoštujem. Ves čas verjamem, da se moram v vsemu prilagoditi, da bom tak kot ostali ali tak kot ostali pričakujejo. Ko naredim pregled vseh svojih občutkov v tem trenutku, vsega, o čemer bi lahko še pisal, je tega toliko, da me mine. Nimam časa. In vem, da je vse to isto. Nekaj, kar mi onemogoča biti kar sem, delati kar res hočem delati. In to je v meni, to sem jaz sam, zaenkrat. Še tipkati ne morem, kar naprej se motim in moram brisati in popravljati. Srbi me glava, moral bi si umiti lase, pa nohte na rokah imam že predolge (da o nohtih na nogah sploh ne govorim), a kdaj naj to naredim?? Kje naj najdem čas še za to, za te posvetne zadeve? Že na stranišče se mi ne ljubi, še dobro, da lahko vzamem s seboj mobilni telefon. Umivanje zob je moreča rutina in totalna izguba časa. Prhanje je super zadeva, a spet - tako časovno potratna. Le po fuzbalu, ko se res prešvicam, vem, da je prha nujna. In takrat sem itak v drugem načinu delovanja, saj sem se že za igranje nogometa moral prestaviti. In to je tudi ena redkih posvetnih stvari, ki me tako močno potegne, da za nekaj časa pozabim na "svoje poslanstvo". Pa gledanje filmov.
Malo berem, kaj sem napisal in vem, da tega ne bom objavil. Razen, če me nekaj prešine, kar se mi tudi včasih zgodi. Itak je napisano kar tako nekam v tri dni. Kdo bo to bral? Nihče.
Če bi se le spomnil, kaj sem zjutraj uvidel o sreči. Bilo je res močno in zanimivo.
Vrtel sem se v postelji in čutil rahlo slabost in bolečino v trebuhu. Bil sem nervozen. Nestrpen. Toliko je vsega za narediti, za spremeniti, za izboljšati, pa tako malo časa. In toliko pritiskov z vseh strani. Toliko ljudi, ki pričakujejo od mene to in to, da bom tak in tak. Ves čas se zavedam, da so vse to moji vzorci, moja ujetost. Zato delam na tem, da bi šel čez to. Da ne bi več čutil tako. Da bi bil popolnoma sproščen. In srečen. Miren. Vesel. O, kako lepo se da ležati v postelji, če si popolnoma umirjen in zadovoljen. Rad bi tako živel. Kaj naj naredim? Kako naj pridem do tega? In vem, vem, da je to začaran krog, da ti občutki sami sebe podpirajo in generirajo. Moja želja in potreba, da bi bil srečen, me v končni fazi delata nesrečnega. Kajti razlika je med pravo, pristno srečo in mirom, ter med našo idejo o tem, kaj je sreča in mir. Mi smo sreča in mir. To je naše bistvo. Naše bistvo je čista brezpogojna ljubezen, ter radost in mir. In ne tako, da to mi občutimo, nekje od zunaj. Ne. Mi to dejansko smo. Mi smo energija in zavest, ki vibrira z vibracijo ljubezni, miru, radosti, sreče, sprejemanja. V trenutkih to vem in izkušam v sebi. To ni filozofija, to je osnovna resnica, pod vso ostalo navlako, ki ji rečemo resničnost. In potem pride Ločenost, Ego, naše istovetenje z nepravim jazom, ki nam daje iluzijo, da smo nekaj drugega, karkoli že to je. Pridejo v nas ujete tuje energije, ki imajo sploh neko svojo vlogo, in ki nas preprosto prepričajo, da smo mi one, da smo vse tisto, kar so dejansko one: strah, jeza, sovraštvo, žalost, in tako naprej in naprej. Pa ne samo to, ne samo negativne stvari. Tudi pozitivne plati istega kovanca. Ravno tako nas prepričajo, da smo tudi ljubezen, a tista pogojna ljubezen - če boš ti mene imel rad, bom tudi jaz tebe, če mi daš nekaj, ti dam jaz nekaj. In zraven sodi skrb, zaskrbljenost za naše najbližje, pa oklepanje, strah, da se bomo ločili, pa ljubosumnost, da ja ne bi naš partner imel rad še koga drugega tako močno kot ima rad nas. Cel kup energij, ki so močno prepletene in zapletene, naseljene prav tu v nas samih in se delajo, da smo to pravzaprav mi. Pa nismo. In naše iskanje resnice, naša misija, da se bomo prebudili, da bomo našli srečo in mir, da bomo pomagali sebi in drugim, da se bomo sprejeli in se ljubili. Vse to je navlaka. Iluzija. Ker če vemo, da mi že tako ali tako smo brezpogojna ljubezen, radost in mir, kaj je potem sploh še treba narediti? Najti? Spremeniti? Nič. Se je treba spomniti tega, da to smo? Niti ne. Ker če ne vemo, da to smo, to še vedno ne spremeni dejstva, da to v resnici smo. Pa kaj nam pomaga vse skupaj, če se ne zavedamo tega, če ne moremo izkušati ljubezni in sreče, se bo kdo vprašal. In moj odgovor je: saj se zavedamo. MI se zavedamo. A tiste tuje energije, ki se pretvarjajo, da smo to mi, tiste se ne. Tiste seveda ne čutijo, da smo ljubezen in mir, ker niso. In če smo ujeti v to, da verjamemo, da smo te tuje energije mi, potem se seveda ne zavedamo, da smo ljubezen. Kakorkoli že, to se bere komplicirano, a dejstvo je, da je spodaj vse v redu. Ali: nad oblaki vedno sije sonce. Le naše gledišče je pod oblaki, ali v oblakih. Ko se premaknemo nad oblake, je pa vse jasno. In zdaj je zadnje vprašanje: zakaj pa bi bili pod oblaki? Ali, zakaj bi bili nad oblaki? Je kaka razlika? Kaj je prav in kaj narobe? Kako je mišljeno? In odgovora ni. Oziroma, vsak odgovor je lahko pravilen. Vsak ima svoj odgovor. In to je svobodna volja. Ti si izbereš, vsako sekundo znova si lahko izbereš, kaj hočeš. Kaj je prav zate. In kdor si izbira, da je pod oblaki, pa se niti ne zaveda, da je to njegova lastna izbira, dela pač po svoji svobodni volji. In jaz si izbiram, očitno, da sem nekje vmes, malo spodaj malo zgoraj, in da izkušam vso to frustracijo, ko pozabim, ko se obsojam, ko dovolim, da me obsojajo, ko trpim, ko se borim za zavest, ko se izgubljam v prepričanju, da iščem srečo in da prihajam tja, kjer je vse v redu. Ves ta proces, ki se mi zdi tako zelo pomemben in bistven (bolj kot cilj), je pravzaprav nekaj, kar si na nekem nivoju zavestno izbiram. In to je torej v redu. Včasih se tega dobro zavedam, včasih pa sploh ne. Zdajle sem to zapisal, očitno bom tudi objavil, in morda bom potem čisto pozabil. Bral bom tole, kot morda še kdo drug, in nobene razlike ne bo med mano, ki bom tole vse že pozabil, in nekom, ki se še nikoli prej ni srečal s tem. Oba bova izven zavedanja tega, da smo dejansko ljubezen in sreča. Ja, strinjal se bom, da je res, ampak ne bom čutil iz prve roke, v svoji zavesti. In spet se bom matral in matral, da bi se vrnil nazaj, v raj, da bi spet to izkušal. In ne bo mi jasno, da je ves ta proces iluzija. Moj trud sam je tisto, kar mi onemogoča biti v zavesti ljubezni in sreče. Vibracija truda in poskušanja in zasledovanja (the pursuit of happiness - imamo pravico do tega, pozor!) sreče je vibracija, ki je bistveno drugačna od naše lastne vibracije ljubezni in sreče. In vibraciji nista združljivi (še ne!), zato ne moreta obstajati hkrati. Če iščemo, nimamo. Ne iščemo zato, ker nimamo. Ker iščemo, nimamo.
Bo vse to komu kaj pomagalo? Vsaj meni? Dvomim. Zakaj sem to potem sploh napisal? Ne vem.
Ker sem lahko. Ker sem se tako odločil. Brez potrebe, da bi širil luč, da bi bil pameten, da bi pomagal. Ja, nimam potrebe, da bi sijal luč, a to še ne pomeni, da je ne sijem. In vse imam rad, ker sem ljubezen jaz sam. Kot smo vsi.
Ko pridemo nad oblake, čisto čisto nad oblake, bomo morda videli, da je gor zelo veliko sonc. Da smo mi sami sonca!
Ko sem se zjutraj prebudil, sem dobil vpogled o sreči. A potem sem moral peljati otroka v vrtec in sem pozabil. Zdaj sem jezen na sebe, na ženo, in na ves svet, ker sem pozabil. Ker moram živeti kot živim. Zakaj? V ramenih imam nesproščenost. Zdaj že vem, da je to posledica ujete tuje energije "da moram vsem ustreči in ugajati". Takoj ko začutim, da je nekje nekdo, ki ne odobrava tistega, kar ravnokar počnem ali ne počnem, postanem zelo nesproščen. In tudi če sem jaz sam tisti, ki ne odobrava. Zelo sem strog do sebe. Iz spodnjega nadstropja prihajajo glasovi moje hčerkice in moje žene, ki me stalno opominjajo, da zamujam, ker nisem z njima, da nisem dober oče in mož. Poleg tega tudi čutim te občutke in misli v moji ženi, ki ima močan vzorec glede tega in je v to ujeta. Izjemno težko se mi je sprostiti v teh okoliščinah. Razmišljam, kako bi moral imeti nek prostor za delo nekje drugje, pa mi je butasto, da bi moral hoditi kamorkoli, če imam pa že doma vse pripravljeno, tehnično in energetsko, za delo. Zakaj je prišlo do tega, da žena dela od doma in da hoče imeti otroka ves čas ob sebi doma? Frekvenca otrok, ki norijo in kričijo in predvsem jokajo, me močno dekoncentrira. Žene nič ne moti, zato se še bolj obtožujem, kako sem lahko tako občutljiv. Tudi žena me ne more razumeti in misli, da preprosto ne sprejemam in ne maram otrok in nje. V resnici pa ne sprejemam samega sebe, saj ne morem videti svoje občutljivosti kot nekaj mojega, nekaj svetega, kar lahko imam rad in spoštujem. Ves čas verjamem, da se moram v vsemu prilagoditi, da bom tak kot ostali ali tak kot ostali pričakujejo. Ko naredim pregled vseh svojih občutkov v tem trenutku, vsega, o čemer bi lahko še pisal, je tega toliko, da me mine. Nimam časa. In vem, da je vse to isto. Nekaj, kar mi onemogoča biti kar sem, delati kar res hočem delati. In to je v meni, to sem jaz sam, zaenkrat. Še tipkati ne morem, kar naprej se motim in moram brisati in popravljati. Srbi me glava, moral bi si umiti lase, pa nohte na rokah imam že predolge (da o nohtih na nogah sploh ne govorim), a kdaj naj to naredim?? Kje naj najdem čas še za to, za te posvetne zadeve? Že na stranišče se mi ne ljubi, še dobro, da lahko vzamem s seboj mobilni telefon. Umivanje zob je moreča rutina in totalna izguba časa. Prhanje je super zadeva, a spet - tako časovno potratna. Le po fuzbalu, ko se res prešvicam, vem, da je prha nujna. In takrat sem itak v drugem načinu delovanja, saj sem se že za igranje nogometa moral prestaviti. In to je tudi ena redkih posvetnih stvari, ki me tako močno potegne, da za nekaj časa pozabim na "svoje poslanstvo". Pa gledanje filmov.
Malo berem, kaj sem napisal in vem, da tega ne bom objavil. Razen, če me nekaj prešine, kar se mi tudi včasih zgodi. Itak je napisano kar tako nekam v tri dni. Kdo bo to bral? Nihče.
Če bi se le spomnil, kaj sem zjutraj uvidel o sreči. Bilo je res močno in zanimivo.
Vrtel sem se v postelji in čutil rahlo slabost in bolečino v trebuhu. Bil sem nervozen. Nestrpen. Toliko je vsega za narediti, za spremeniti, za izboljšati, pa tako malo časa. In toliko pritiskov z vseh strani. Toliko ljudi, ki pričakujejo od mene to in to, da bom tak in tak. Ves čas se zavedam, da so vse to moji vzorci, moja ujetost. Zato delam na tem, da bi šel čez to. Da ne bi več čutil tako. Da bi bil popolnoma sproščen. In srečen. Miren. Vesel. O, kako lepo se da ležati v postelji, če si popolnoma umirjen in zadovoljen. Rad bi tako živel. Kaj naj naredim? Kako naj pridem do tega? In vem, vem, da je to začaran krog, da ti občutki sami sebe podpirajo in generirajo. Moja želja in potreba, da bi bil srečen, me v končni fazi delata nesrečnega. Kajti razlika je med pravo, pristno srečo in mirom, ter med našo idejo o tem, kaj je sreča in mir. Mi smo sreča in mir. To je naše bistvo. Naše bistvo je čista brezpogojna ljubezen, ter radost in mir. In ne tako, da to mi občutimo, nekje od zunaj. Ne. Mi to dejansko smo. Mi smo energija in zavest, ki vibrira z vibracijo ljubezni, miru, radosti, sreče, sprejemanja. V trenutkih to vem in izkušam v sebi. To ni filozofija, to je osnovna resnica, pod vso ostalo navlako, ki ji rečemo resničnost. In potem pride Ločenost, Ego, naše istovetenje z nepravim jazom, ki nam daje iluzijo, da smo nekaj drugega, karkoli že to je. Pridejo v nas ujete tuje energije, ki imajo sploh neko svojo vlogo, in ki nas preprosto prepričajo, da smo mi one, da smo vse tisto, kar so dejansko one: strah, jeza, sovraštvo, žalost, in tako naprej in naprej. Pa ne samo to, ne samo negativne stvari. Tudi pozitivne plati istega kovanca. Ravno tako nas prepričajo, da smo tudi ljubezen, a tista pogojna ljubezen - če boš ti mene imel rad, bom tudi jaz tebe, če mi daš nekaj, ti dam jaz nekaj. In zraven sodi skrb, zaskrbljenost za naše najbližje, pa oklepanje, strah, da se bomo ločili, pa ljubosumnost, da ja ne bi naš partner imel rad še koga drugega tako močno kot ima rad nas. Cel kup energij, ki so močno prepletene in zapletene, naseljene prav tu v nas samih in se delajo, da smo to pravzaprav mi. Pa nismo. In naše iskanje resnice, naša misija, da se bomo prebudili, da bomo našli srečo in mir, da bomo pomagali sebi in drugim, da se bomo sprejeli in se ljubili. Vse to je navlaka. Iluzija. Ker če vemo, da mi že tako ali tako smo brezpogojna ljubezen, radost in mir, kaj je potem sploh še treba narediti? Najti? Spremeniti? Nič. Se je treba spomniti tega, da to smo? Niti ne. Ker če ne vemo, da to smo, to še vedno ne spremeni dejstva, da to v resnici smo. Pa kaj nam pomaga vse skupaj, če se ne zavedamo tega, če ne moremo izkušati ljubezni in sreče, se bo kdo vprašal. In moj odgovor je: saj se zavedamo. MI se zavedamo. A tiste tuje energije, ki se pretvarjajo, da smo to mi, tiste se ne. Tiste seveda ne čutijo, da smo ljubezen in mir, ker niso. In če smo ujeti v to, da verjamemo, da smo te tuje energije mi, potem se seveda ne zavedamo, da smo ljubezen. Kakorkoli že, to se bere komplicirano, a dejstvo je, da je spodaj vse v redu. Ali: nad oblaki vedno sije sonce. Le naše gledišče je pod oblaki, ali v oblakih. Ko se premaknemo nad oblake, je pa vse jasno. In zdaj je zadnje vprašanje: zakaj pa bi bili pod oblaki? Ali, zakaj bi bili nad oblaki? Je kaka razlika? Kaj je prav in kaj narobe? Kako je mišljeno? In odgovora ni. Oziroma, vsak odgovor je lahko pravilen. Vsak ima svoj odgovor. In to je svobodna volja. Ti si izbereš, vsako sekundo znova si lahko izbereš, kaj hočeš. Kaj je prav zate. In kdor si izbira, da je pod oblaki, pa se niti ne zaveda, da je to njegova lastna izbira, dela pač po svoji svobodni volji. In jaz si izbiram, očitno, da sem nekje vmes, malo spodaj malo zgoraj, in da izkušam vso to frustracijo, ko pozabim, ko se obsojam, ko dovolim, da me obsojajo, ko trpim, ko se borim za zavest, ko se izgubljam v prepričanju, da iščem srečo in da prihajam tja, kjer je vse v redu. Ves ta proces, ki se mi zdi tako zelo pomemben in bistven (bolj kot cilj), je pravzaprav nekaj, kar si na nekem nivoju zavestno izbiram. In to je torej v redu. Včasih se tega dobro zavedam, včasih pa sploh ne. Zdajle sem to zapisal, očitno bom tudi objavil, in morda bom potem čisto pozabil. Bral bom tole, kot morda še kdo drug, in nobene razlike ne bo med mano, ki bom tole vse že pozabil, in nekom, ki se še nikoli prej ni srečal s tem. Oba bova izven zavedanja tega, da smo dejansko ljubezen in sreča. Ja, strinjal se bom, da je res, ampak ne bom čutil iz prve roke, v svoji zavesti. In spet se bom matral in matral, da bi se vrnil nazaj, v raj, da bi spet to izkušal. In ne bo mi jasno, da je ves ta proces iluzija. Moj trud sam je tisto, kar mi onemogoča biti v zavesti ljubezni in sreče. Vibracija truda in poskušanja in zasledovanja (the pursuit of happiness - imamo pravico do tega, pozor!) sreče je vibracija, ki je bistveno drugačna od naše lastne vibracije ljubezni in sreče. In vibraciji nista združljivi (še ne!), zato ne moreta obstajati hkrati. Če iščemo, nimamo. Ne iščemo zato, ker nimamo. Ker iščemo, nimamo.
Bo vse to komu kaj pomagalo? Vsaj meni? Dvomim. Zakaj sem to potem sploh napisal? Ne vem.
Ker sem lahko. Ker sem se tako odločil. Brez potrebe, da bi širil luč, da bi bil pameten, da bi pomagal. Ja, nimam potrebe, da bi sijal luč, a to še ne pomeni, da je ne sijem. In vse imam rad, ker sem ljubezen jaz sam. Kot smo vsi.
Ko pridemo nad oblake, čisto čisto nad oblake, bomo morda videli, da je gor zelo veliko sonc. Da smo mi sami sonca!
Comments
Post a Comment