Strpnost se začne v tvojem srcu
Ko se osredotočamo na negativno, enostavno ne vidimo več jasne slike. Pozitivno, negativno, vse je vendar tako relativno in odvisno od konteksta. Vsi to vemo, sploh takrat, kadar nam kdo kaj negativnega očita, ampak kljub temu to pozabljamo vsak dan. Temu dodaj še energijo mase, ko pade v usmerjeno histerijo, pa imaš svet, kot ga trenutno živi večina ljudi.
Zlato pravilo je, če se vmešaš, nisi sam nič drugačen. Kar pišem zdaj, je prav tako kritika, mar ne? Nekaj mi gre v nos, pa naj bo to posameznik, družba, ali še kaj bolj težko oprijemljivega, kot so naši vzorci in programi. Res je, vso krivdo pripisujem programom. Ljudje po mojem nismo odgovorni za svoja prepričanja, besede in dejanja, saj smo preprosto sprogramirani v vse to. In ko rečem, nismo odgovorni, s tem mislim oboje, da nismo resnično krivi za svoje početje, pa tudi, da ne znamo prevzeti odgovornosti, ker se največkrat niti ne zavedamo, kaj se pravzaprav sploh dogaja, ker živimo kar na avtomatskem pilotu, z okrnjeno zavestjo.
Vseeno sem se odločil, da to napišem, kot poskus. Poskus narediti nekaj novega, za mene novega, da bi se namreč vmešal, ne da bi se pri tem izgubil. Ostati hočem suveren, s svojim zavestnim in srčnim pogledom, in ne dovoljujem, da se skali na kakršenkoli način.
In ta moj pogled je, da smo ljudje res lepa, srčna bitja. Vsi ljudje, brez izjeme. Kdor daje drugačen videz, ima za to že razloge, zavestne ali podzavestne. Ali pa gre za to, da jih le mi vidimo take. To je pogost pojav. Vidimo, kar hočemo videti, kar smo naučeni videti, kar smo zavedeni videti. Kje pride do napake, je težko vprašanje. Ne bi se rad osredotočal na to tukaj. Poudaril bi rad, še enkrat, da smo v srcu vsi enaki, popolni, polni ljubezni, spoštovanja, občudovanja, sprejemanja. Vsak v svojem srcu lahko to vidi. Čeprav je spet možnost, da si tega ne znamo niti priznati. In taki srčni ljudje, kot smo v svojem bistvu, imamo moč ohraniti svojo lepoto. Lahko se zavemo, da je le od nas odvisno, kako čutimo. Ali smo v srcu. Lahko se vračamo v srce. Po več ljubezni. Ne po trpljenje in mučeništvo. Po odpuščanje, drugim, predvsem pa sebi. Po jasen pogled. Po optimizem. Po energijo za nov poskus, za drugo možnost, za zaupanje ne glede na slabo preteklost, za konstruktivnost. Na koncu je vse to naša odločitev, mar ni? Ni se nam treba brezumno pridružiti katerikoli struji ali vetru, ki veje v temno in strašljivo smer. Ja, govorim o umnosti, ne samo o srčnosti. Ne govorim o visokoleteči duhovnosti, ki nima več stika z resničnostjo. Govorim o svojem srcu, ki ga vsak ima, in ga lahko sliši, kako bije v prsih, ter o samostojni pameti, s katero se lahko pogosto vprašamo, če res poslušamo svoje srce, in zakaj pravzaprav ne. Ali nam ni jasno, da smo lahko srečni le takrat, kadar poslušamo svoje srce? Ali res verjamemo, da je to tako težko, praktično nemogoče, v svetu, kjer živimo? No, to je spet le ena taka struja, ki jo lahko mirno ignoriramo, saj nam ne daje nobenega veselja in izpolnitve. Svet ni grd in življenje ni težko, če ohranjamo optimizem, upanje, zaupanje, srčnost. Če pa jadikujemo in se pritožujemo, in se združujemo v trpljenju in drug drugemu podpihujemo plamene zamere, razočaranja in nestrpnosti, potem si sami ustvarjamo pekel. Zakaj se ne bi združevali v podporo, v sodelovanje med brati in sestrami, v medsebojni ljubezni in spoštovanju? Vem, da je težko. Vem. Pa vseeno, ali smo res tako šibki, da obupamo ob prvi težavi? Ali res ne čutimo več svoje moči, svoje božanskosti, ki nas lahko dvigne v navidezno nemogoče višine, ne da bi pri tem izgubili tla pod nogami? Odvisno je le od nas, od nikogar drugega. Če se vsak od nas odloči, da bo preprosto odpustil drugim in sebi in dal še eno možnost zaupanju, lahko v tem razpoloženju dosežemo karkoli, v enem dnevu.
Samo pri sebi lahko vstopimo v srce. Na druge nimamo nobenega neposrednega vpliva, a smo jim lahko zgled, spet, le če si oni tako izberejo. Bodi v svojem srcu, in karkoli vidiš in slišiš, je to naše skupno življenje, naša velika družina, ki se ima rada ne glede na vse težave. Ko imaš odprto srce, lahko slišiš le "rad te imam", od kogarkoli, ne glede na to, kaj dejansko govori. Matere in očetje, poglejte na vse soljudi, kot lahko gledate na svoje otroke. Poglejmo na vse, kot lahko gledamo na svoje brate in sestre, na svoje bližnje, na svoje ljubljene. Ali je to tako težko? Kaj bomo izgubili? Ponos? Nas je strah, da nas bodo zlorabili? Je očeta strah, da ga bo sin izkoriščal? Ne, kadar stoji trdno v svojem srcu.
Postavimo se za svojo srečo in izpolnitev v svojem življenju. To je naša prirojena pravica. In ne moremo do nje z bojem in oporekanjem, z ločevanjem in sovraštvom, z umikanjem in zapiranjem, s pasivnostjo in brezbrižnostjo. Do nje lahko pridemo edino skozi svoje odprto srce. In tega nam nihče nikdar ne more ogroziti. Odvisno je le od nas. To je naša svobodna volja. Kaj si bomo izbrali?
Zlato pravilo je, če se vmešaš, nisi sam nič drugačen. Kar pišem zdaj, je prav tako kritika, mar ne? Nekaj mi gre v nos, pa naj bo to posameznik, družba, ali še kaj bolj težko oprijemljivega, kot so naši vzorci in programi. Res je, vso krivdo pripisujem programom. Ljudje po mojem nismo odgovorni za svoja prepričanja, besede in dejanja, saj smo preprosto sprogramirani v vse to. In ko rečem, nismo odgovorni, s tem mislim oboje, da nismo resnično krivi za svoje početje, pa tudi, da ne znamo prevzeti odgovornosti, ker se največkrat niti ne zavedamo, kaj se pravzaprav sploh dogaja, ker živimo kar na avtomatskem pilotu, z okrnjeno zavestjo.
Vseeno sem se odločil, da to napišem, kot poskus. Poskus narediti nekaj novega, za mene novega, da bi se namreč vmešal, ne da bi se pri tem izgubil. Ostati hočem suveren, s svojim zavestnim in srčnim pogledom, in ne dovoljujem, da se skali na kakršenkoli način.
In ta moj pogled je, da smo ljudje res lepa, srčna bitja. Vsi ljudje, brez izjeme. Kdor daje drugačen videz, ima za to že razloge, zavestne ali podzavestne. Ali pa gre za to, da jih le mi vidimo take. To je pogost pojav. Vidimo, kar hočemo videti, kar smo naučeni videti, kar smo zavedeni videti. Kje pride do napake, je težko vprašanje. Ne bi se rad osredotočal na to tukaj. Poudaril bi rad, še enkrat, da smo v srcu vsi enaki, popolni, polni ljubezni, spoštovanja, občudovanja, sprejemanja. Vsak v svojem srcu lahko to vidi. Čeprav je spet možnost, da si tega ne znamo niti priznati. In taki srčni ljudje, kot smo v svojem bistvu, imamo moč ohraniti svojo lepoto. Lahko se zavemo, da je le od nas odvisno, kako čutimo. Ali smo v srcu. Lahko se vračamo v srce. Po več ljubezni. Ne po trpljenje in mučeništvo. Po odpuščanje, drugim, predvsem pa sebi. Po jasen pogled. Po optimizem. Po energijo za nov poskus, za drugo možnost, za zaupanje ne glede na slabo preteklost, za konstruktivnost. Na koncu je vse to naša odločitev, mar ni? Ni se nam treba brezumno pridružiti katerikoli struji ali vetru, ki veje v temno in strašljivo smer. Ja, govorim o umnosti, ne samo o srčnosti. Ne govorim o visokoleteči duhovnosti, ki nima več stika z resničnostjo. Govorim o svojem srcu, ki ga vsak ima, in ga lahko sliši, kako bije v prsih, ter o samostojni pameti, s katero se lahko pogosto vprašamo, če res poslušamo svoje srce, in zakaj pravzaprav ne. Ali nam ni jasno, da smo lahko srečni le takrat, kadar poslušamo svoje srce? Ali res verjamemo, da je to tako težko, praktično nemogoče, v svetu, kjer živimo? No, to je spet le ena taka struja, ki jo lahko mirno ignoriramo, saj nam ne daje nobenega veselja in izpolnitve. Svet ni grd in življenje ni težko, če ohranjamo optimizem, upanje, zaupanje, srčnost. Če pa jadikujemo in se pritožujemo, in se združujemo v trpljenju in drug drugemu podpihujemo plamene zamere, razočaranja in nestrpnosti, potem si sami ustvarjamo pekel. Zakaj se ne bi združevali v podporo, v sodelovanje med brati in sestrami, v medsebojni ljubezni in spoštovanju? Vem, da je težko. Vem. Pa vseeno, ali smo res tako šibki, da obupamo ob prvi težavi? Ali res ne čutimo več svoje moči, svoje božanskosti, ki nas lahko dvigne v navidezno nemogoče višine, ne da bi pri tem izgubili tla pod nogami? Odvisno je le od nas, od nikogar drugega. Če se vsak od nas odloči, da bo preprosto odpustil drugim in sebi in dal še eno možnost zaupanju, lahko v tem razpoloženju dosežemo karkoli, v enem dnevu.
Samo pri sebi lahko vstopimo v srce. Na druge nimamo nobenega neposrednega vpliva, a smo jim lahko zgled, spet, le če si oni tako izberejo. Bodi v svojem srcu, in karkoli vidiš in slišiš, je to naše skupno življenje, naša velika družina, ki se ima rada ne glede na vse težave. Ko imaš odprto srce, lahko slišiš le "rad te imam", od kogarkoli, ne glede na to, kaj dejansko govori. Matere in očetje, poglejte na vse soljudi, kot lahko gledate na svoje otroke. Poglejmo na vse, kot lahko gledamo na svoje brate in sestre, na svoje bližnje, na svoje ljubljene. Ali je to tako težko? Kaj bomo izgubili? Ponos? Nas je strah, da nas bodo zlorabili? Je očeta strah, da ga bo sin izkoriščal? Ne, kadar stoji trdno v svojem srcu.
Postavimo se za svojo srečo in izpolnitev v svojem življenju. To je naša prirojena pravica. In ne moremo do nje z bojem in oporekanjem, z ločevanjem in sovraštvom, z umikanjem in zapiranjem, s pasivnostjo in brezbrižnostjo. Do nje lahko pridemo edino skozi svoje odprto srce. In tega nam nihče nikdar ne more ogroziti. Odvisno je le od nas. To je naša svobodna volja. Kaj si bomo izbrali?
Comments
Post a Comment