Bodi sreča, ne srečen
V življenju prideš do točke, ko si rečeš:
"Zadovoljen sem s tem, kar imam. Srečen sem. Ne rabim več nobenega učenja, nobene spremembe, nobene nove modrosti več, nobene duhovnosti in osebnostnega razvoja. Tvoje nove ideje me ne zanimajo več. Tvoja strast mi izgleda nora. Ni potrebna. Tukaj imam svoj dom, to je moja utrdba. Srečen sem, kadar sem sam, ali sam s svojo družino, s svojimi najdražjimi. Vem, kar vem. Vesolje je popolno tako kot je, in ničesar ni, kar bi morali popraviti. Ni mi treba stopiti v javnost. Nočem govoriti ali delati z nekom, zakaj torej bi? Kar predlagaš, je morda dobro zate, a zame to ni nekaj, kar bi potreboval. Odločitev moje svobodne volje je, da hodim po svoji lastni poti. Pusti me na miru. Lahko se postavim zase. Moram se postaviti zase. Moram zaščititi svoj nežen jaz. Sem, kdor sem."
(In po želji dodaj svoje lastne izjave.)
In seveda, vse to je res. Mora biti res, saj ti to govoriš in s tem ustvarjaš, da je res. Vprašanje pa je, ali to govoriš le zato, ker ti nekaj šepeta te besede v tvojem umu? Nekaj, kar sploh nisi ti? In kako lahko sploh ločiš?
Vse to je morda le tvoj odpor do tega kar je. Tvoje nesprejemanje sveta, in samega sebe.
S prakso se lahko vsak nauči odkrivati ta odpor v sebi. S prakso, in z zavestjo. Vibracijski podpis odpora je tako elementaren.
Kadarkoli imamo dvome ali pomisleke ali sploh kakršenkoli dialog v svojem umu, obstaja zelo velika verjetnost, da nekaj drugega, kar v resnici nismo mi, govori z nami, ali s seboj, pravzaprav, o čemerkoli, kar nas morda dejansko sploh ne zanima zares in morda ni v najvišje dobro. To nekaj je naš lažni jaz.
Ko smo resnično popolnoma srečni v svojem življenju, ne čutimo nobene potrebe, da bi o tem diskutirali, da si se opravičevali ali branili svoje odločitve, ali da bi se sploh kakorkoli pojasnjevali komurkoli, niti samemu sebi. Preprosto nimamo več nič od tega v svoji agendi in v svojem umu. Smo zgolj srečni. Pozabili smo že vse o tem, kako je biti nesrečen. In tako smo svobodni, da lahko počnemo kar se nam zdi, nimamo problemov z ničemer, nobenega obsojanja, nobenih moralnih ali verskih ali političnih prepričanj in navezanosti, nobenih komplikacij sploh, le popolno sprejemanje in ljubezen za vse kar je.
Pa to ne pomeni, da nimamo več nobenih preferenc ali želja. Imamo jih, vendar se jih ne oklepamo za vsako ceno. Ne izkoriščamo jih, da bi se skrili ali zbežali ali da bi iskali ljubezen zunaj sebe. Zavedamo se kaj je kaj.
Še vedno imamo svoj jaz, svoj zemeljski jaz. Naš pravi jaz je hibrid med našim višjim jazom, ali dušo, duhom, in našim zemeljskim jazom, našim fizičnim, čustvenim in umskim telesom. Srečni smo takrat, kadar je naš zemeljski jaz srečno v harmoniji z našim višjim jazom.
Ko pa smo resnično prebujeni in blaženi, nič od tega več ni važno. Spustimo se lahko v vsako debato in v vsako dejavnost, sami ali z drugimi, s prijatelji, z družino, ali s popolnimi tujci, in ob tem se vedno zavedamo, da to počnemo kar tako, za čisto zabavo. Nimamo kaj pridobiti, pa tudi ne izgubiti. To je prava svoboda.
Vibracija odpora je povzročena, in istočasno tudi povzroča, neusklajenost med našim lažnim in pravim jazom. Zatorej je dober signal, ki nam pomaga odkriti in se zavedati obstoja in delovanj svojega lažnega jaza.
In zakaj bi to sploh hoteli? Kaj pa je narobe z našim lažnim jazom? Razen tega, da se imenuje "lažen", kar pa je tako ali tako povsem poljubno?
Lažni jaz je vse tisto, kar v resnici ni naše, pa vendar se nam včasih zdi, da je. Lahko je vsebovano, ali ujeto, v našem polju energije. Prišlo je v nas, ko smo verjeli nečemu negativnemu, besedam ali dogodkom, ki so se nam pripetili v naši preteklosti. Podpisali smo pogodbo, da je ta energija lahko vstopila v naše bitje, kajti prepričala nas je, da jo potrebujemo in da nam bo pomagala. Zamaskirala se je v ljubezen, v nekaj dobrega in pozitivnega, da bi jo spustili noter. Zdaj pa smo morda sprevideli, da je več ne potrebujemo, zato lahko prekličemo to pogodbo kadarkoli želimo.
Energije lažnega jaza so v svojem bistvu nezdružljive z energijami našega pravega jaza. Ta nekompatibilnost je tisto, kar nam povzroča konflikt in trpljenje. Žalost, bolečina ali strah sami po sebi niso negativni, ne povzročajo nam trpljenja sami. Trpljenje nam povzroča neusklajenost vibracij. Zato naš lažni jaz in naš pravi jaz ne moreta nikoli zares obstajati skupaj v miru, saj ne moreta vibracijsko so-obstajati v istem polju. To je razlog, zakaj zmoremo - in verjetno tudi moramo - uskladiti svoj zemeljski in svoj višji jaz v popolno združen pravi jaz, in zavoljo tega lahko tudi uresničimo prav vse, kar si želi naš zemeljski jaz, da bi postali srečni, a našega lažnega jaza ne moremo nikdar dokončno potešiti. Vse naše odvisnosti, vsa naša pretiravanja v skrajnostih obnašanja, naše iskanje ljubezni zunaj sebe, kar vse prihaja od našega lažnega jaza, je kot vodnjak brez dna, kot črna luknja, ki je nikoli ne moremo zapolniti, ki nikoli ne more biti zaključena in cela na tak način, kot naš pravi jaz pozna zaključenost in celost.
Edina pot do resnične in trajne sreče v našem življenju je ta, da se popolnoma zavedamo obstoja in delovanja našega lažnega jaza in da ga najprej ljubeče sprejmemo in nato izpustimo ven iz svojega polja energije. Kadarkoli se proti lažnemu jazu borimo, kadar nam ni všeč, kadar zaradi njega čutimo krivdo ali pa potrebo, da bi se ga iznebili, ga skrili, ga strli, ga premagali ali presegli, ga ignorirali, ali pa se z njim ubadali tako ali drugače - se dejansko zgolj istovetimo z njim in delamo v njegov prid. Takrat nismo tisto, kar v resnici smo, svoj pravi jaz. To bi bil torej korak v napačno smer in bi prililo samo še več olja na ogenj spletk lažnega jaza in ga le še bolj nahranilo z negativnostjo, kar bi ga naredilo še bolj resničnega in navidezno močnega. A v resnici nima naš lažni jaz nobene moči nad nami. Moč leži vedno le v nas samih. In mi jo prostovoljno dajemo tistemu, v kar verjamemo.
Naše bistvo je čista ljubezen, brezpogojna ljubezen. Kadar smo tisto, kar je naše bistvo, kadar ostajamo v tej vibraciji, s tem samodejno sprejemamo vse v svojem svetu, znotraj in zunaj. In to je največ in pravzaprav tudi edino, kar lahko storimo glede česarkoli v svojem življenju.
To življenje je skrivnost. Zelo veličastna mistična nerazumljiva nepopisna nedojemljiva skrivnost. Je dar vseh darov. Je naša edinstvena priložnost doživeti nekaj tako neverjetno popolnega in vzvišenega in neponovljivega, nekaj, česar ne bomo več nikoli in nikdar srečali na točno tak način v vsej tej večnosti in neskončnosti tam zunaj, da zato tega resnično resnično ne želimo zamuditi, tukaj in zdaj.
In edini način kako lahko izkusimo svoje življenje v polnosti, je da postanemo popolnoma tisto, kar v resnici smo, naš pravi jaz, izza vseh programov, izza odporov, izza mask in istovetenj. To je razvoj, rast, vstopanje v našo moč, odpiranje naših src. To je najgloblji smisel obstoja.
Si resnično in trajno srečen? Če to bereš in se zraven to še vedno sprašuješ, potem nisi. Ko se enkrat sploh ne ubadaš več s tem, takrat si srečen.
Poglej, to je čisto tako kot pri "negativnih" čustvih našega lažnega jaza. Ko si buden in pri zavesti, lahko morda čutiš žalost, vendar nisi žalosten. Pravzaprav je tako, da nisi nikdar zares žalosten, pač pa le verjameš, da si. Ne moreš biti žalosten, saj je tvoje bistvo ljubezen, in ljubezen in žalost sta vibracijsko nezdružljivi. Mi, človeška bitja, smo čista ljubezen. Smo nedotakljivi. Nič nas ne more umazati, nikoli. Z negativnostjo se enostavno ne moremo mešati.
In ko se počutimo srečne, to ni zadosti. To je le površina, nivo istovetenj. Morali bi se zavedati, da SMO srečni. In res smo srečni, vedno, tudi takrat, kadar se ne počutimo srečni. Sreče nam ni treba iskati ali loviti.
Sreča smo. <3
"Zadovoljen sem s tem, kar imam. Srečen sem. Ne rabim več nobenega učenja, nobene spremembe, nobene nove modrosti več, nobene duhovnosti in osebnostnega razvoja. Tvoje nove ideje me ne zanimajo več. Tvoja strast mi izgleda nora. Ni potrebna. Tukaj imam svoj dom, to je moja utrdba. Srečen sem, kadar sem sam, ali sam s svojo družino, s svojimi najdražjimi. Vem, kar vem. Vesolje je popolno tako kot je, in ničesar ni, kar bi morali popraviti. Ni mi treba stopiti v javnost. Nočem govoriti ali delati z nekom, zakaj torej bi? Kar predlagaš, je morda dobro zate, a zame to ni nekaj, kar bi potreboval. Odločitev moje svobodne volje je, da hodim po svoji lastni poti. Pusti me na miru. Lahko se postavim zase. Moram se postaviti zase. Moram zaščititi svoj nežen jaz. Sem, kdor sem."
(In po želji dodaj svoje lastne izjave.)
In seveda, vse to je res. Mora biti res, saj ti to govoriš in s tem ustvarjaš, da je res. Vprašanje pa je, ali to govoriš le zato, ker ti nekaj šepeta te besede v tvojem umu? Nekaj, kar sploh nisi ti? In kako lahko sploh ločiš?
Vse to je morda le tvoj odpor do tega kar je. Tvoje nesprejemanje sveta, in samega sebe.
S prakso se lahko vsak nauči odkrivati ta odpor v sebi. S prakso, in z zavestjo. Vibracijski podpis odpora je tako elementaren.
Kadarkoli imamo dvome ali pomisleke ali sploh kakršenkoli dialog v svojem umu, obstaja zelo velika verjetnost, da nekaj drugega, kar v resnici nismo mi, govori z nami, ali s seboj, pravzaprav, o čemerkoli, kar nas morda dejansko sploh ne zanima zares in morda ni v najvišje dobro. To nekaj je naš lažni jaz.
Ko smo resnično popolnoma srečni v svojem življenju, ne čutimo nobene potrebe, da bi o tem diskutirali, da si se opravičevali ali branili svoje odločitve, ali da bi se sploh kakorkoli pojasnjevali komurkoli, niti samemu sebi. Preprosto nimamo več nič od tega v svoji agendi in v svojem umu. Smo zgolj srečni. Pozabili smo že vse o tem, kako je biti nesrečen. In tako smo svobodni, da lahko počnemo kar se nam zdi, nimamo problemov z ničemer, nobenega obsojanja, nobenih moralnih ali verskih ali političnih prepričanj in navezanosti, nobenih komplikacij sploh, le popolno sprejemanje in ljubezen za vse kar je.
Pa to ne pomeni, da nimamo več nobenih preferenc ali želja. Imamo jih, vendar se jih ne oklepamo za vsako ceno. Ne izkoriščamo jih, da bi se skrili ali zbežali ali da bi iskali ljubezen zunaj sebe. Zavedamo se kaj je kaj.
Še vedno imamo svoj jaz, svoj zemeljski jaz. Naš pravi jaz je hibrid med našim višjim jazom, ali dušo, duhom, in našim zemeljskim jazom, našim fizičnim, čustvenim in umskim telesom. Srečni smo takrat, kadar je naš zemeljski jaz srečno v harmoniji z našim višjim jazom.
Ko pa smo resnično prebujeni in blaženi, nič od tega več ni važno. Spustimo se lahko v vsako debato in v vsako dejavnost, sami ali z drugimi, s prijatelji, z družino, ali s popolnimi tujci, in ob tem se vedno zavedamo, da to počnemo kar tako, za čisto zabavo. Nimamo kaj pridobiti, pa tudi ne izgubiti. To je prava svoboda.
Vibracija odpora je povzročena, in istočasno tudi povzroča, neusklajenost med našim lažnim in pravim jazom. Zatorej je dober signal, ki nam pomaga odkriti in se zavedati obstoja in delovanj svojega lažnega jaza.
In zakaj bi to sploh hoteli? Kaj pa je narobe z našim lažnim jazom? Razen tega, da se imenuje "lažen", kar pa je tako ali tako povsem poljubno?
Lažni jaz je vse tisto, kar v resnici ni naše, pa vendar se nam včasih zdi, da je. Lahko je vsebovano, ali ujeto, v našem polju energije. Prišlo je v nas, ko smo verjeli nečemu negativnemu, besedam ali dogodkom, ki so se nam pripetili v naši preteklosti. Podpisali smo pogodbo, da je ta energija lahko vstopila v naše bitje, kajti prepričala nas je, da jo potrebujemo in da nam bo pomagala. Zamaskirala se je v ljubezen, v nekaj dobrega in pozitivnega, da bi jo spustili noter. Zdaj pa smo morda sprevideli, da je več ne potrebujemo, zato lahko prekličemo to pogodbo kadarkoli želimo.
Energije lažnega jaza so v svojem bistvu nezdružljive z energijami našega pravega jaza. Ta nekompatibilnost je tisto, kar nam povzroča konflikt in trpljenje. Žalost, bolečina ali strah sami po sebi niso negativni, ne povzročajo nam trpljenja sami. Trpljenje nam povzroča neusklajenost vibracij. Zato naš lažni jaz in naš pravi jaz ne moreta nikoli zares obstajati skupaj v miru, saj ne moreta vibracijsko so-obstajati v istem polju. To je razlog, zakaj zmoremo - in verjetno tudi moramo - uskladiti svoj zemeljski in svoj višji jaz v popolno združen pravi jaz, in zavoljo tega lahko tudi uresničimo prav vse, kar si želi naš zemeljski jaz, da bi postali srečni, a našega lažnega jaza ne moremo nikdar dokončno potešiti. Vse naše odvisnosti, vsa naša pretiravanja v skrajnostih obnašanja, naše iskanje ljubezni zunaj sebe, kar vse prihaja od našega lažnega jaza, je kot vodnjak brez dna, kot črna luknja, ki je nikoli ne moremo zapolniti, ki nikoli ne more biti zaključena in cela na tak način, kot naš pravi jaz pozna zaključenost in celost.
Edina pot do resnične in trajne sreče v našem življenju je ta, da se popolnoma zavedamo obstoja in delovanja našega lažnega jaza in da ga najprej ljubeče sprejmemo in nato izpustimo ven iz svojega polja energije. Kadarkoli se proti lažnemu jazu borimo, kadar nam ni všeč, kadar zaradi njega čutimo krivdo ali pa potrebo, da bi se ga iznebili, ga skrili, ga strli, ga premagali ali presegli, ga ignorirali, ali pa se z njim ubadali tako ali drugače - se dejansko zgolj istovetimo z njim in delamo v njegov prid. Takrat nismo tisto, kar v resnici smo, svoj pravi jaz. To bi bil torej korak v napačno smer in bi prililo samo še več olja na ogenj spletk lažnega jaza in ga le še bolj nahranilo z negativnostjo, kar bi ga naredilo še bolj resničnega in navidezno močnega. A v resnici nima naš lažni jaz nobene moči nad nami. Moč leži vedno le v nas samih. In mi jo prostovoljno dajemo tistemu, v kar verjamemo.
Naše bistvo je čista ljubezen, brezpogojna ljubezen. Kadar smo tisto, kar je naše bistvo, kadar ostajamo v tej vibraciji, s tem samodejno sprejemamo vse v svojem svetu, znotraj in zunaj. In to je največ in pravzaprav tudi edino, kar lahko storimo glede česarkoli v svojem življenju.
To življenje je skrivnost. Zelo veličastna mistična nerazumljiva nepopisna nedojemljiva skrivnost. Je dar vseh darov. Je naša edinstvena priložnost doživeti nekaj tako neverjetno popolnega in vzvišenega in neponovljivega, nekaj, česar ne bomo več nikoli in nikdar srečali na točno tak način v vsej tej večnosti in neskončnosti tam zunaj, da zato tega resnično resnično ne želimo zamuditi, tukaj in zdaj.
In edini način kako lahko izkusimo svoje življenje v polnosti, je da postanemo popolnoma tisto, kar v resnici smo, naš pravi jaz, izza vseh programov, izza odporov, izza mask in istovetenj. To je razvoj, rast, vstopanje v našo moč, odpiranje naših src. To je najgloblji smisel obstoja.
Si resnično in trajno srečen? Če to bereš in se zraven to še vedno sprašuješ, potem nisi. Ko se enkrat sploh ne ubadaš več s tem, takrat si srečen.
Poglej, to je čisto tako kot pri "negativnih" čustvih našega lažnega jaza. Ko si buden in pri zavesti, lahko morda čutiš žalost, vendar nisi žalosten. Pravzaprav je tako, da nisi nikdar zares žalosten, pač pa le verjameš, da si. Ne moreš biti žalosten, saj je tvoje bistvo ljubezen, in ljubezen in žalost sta vibracijsko nezdružljivi. Mi, človeška bitja, smo čista ljubezen. Smo nedotakljivi. Nič nas ne more umazati, nikoli. Z negativnostjo se enostavno ne moremo mešati.
In ko se počutimo srečne, to ni zadosti. To je le površina, nivo istovetenj. Morali bi se zavedati, da SMO srečni. In res smo srečni, vedno, tudi takrat, kadar se ne počutimo srečni. Sreče nam ni treba iskati ali loviti.
Sreča smo. <3
Comments
Post a Comment