Brezpogojna ljubezen

Ko sem bil dve ali tri leta star, v naši kuhinji, se je mami zelo razjezila name. Čisto se ji je utrgalo. Vpila je name in me našeškala. Njena jeza je bila otipljiva. In jaz sem bil povsem pretresen. Dojel sem, da je njena ljubezen pogojna, odvisna od mojega obnašanja. Če sem bil poreden, če sem kaj naredil narobe, me mami ni več marala. Tako sem čutil, močno. V to sem popolnoma verjel. Imel sem dosti dokazov. Po tem dnevu se je zame vse precej spremenilo. Izgubil sem vero v človeško ljubezen. Razumel sem, da moram garati in včasih biti tisto, kar nisem, da bi me imeli radi, celo moji starši. Vse svoje življenje sem gledal okrog in iskal ljudi, ki bi znali ljubiti brezpogojno. Iskal sem povsod. Ves čas. Najbolj pomembno v življenju mi je bilo, da bi to našel. Eno osebo. Nekoga, ki bo imel rad, kogarkoli, ne glede na vse, kar se zgodi. V vsaki knjigi, pri vsakem filmu, sem sedel na robu stola in molil, na svoj način, da se bo izkazalo, da je glavni lik "popoln", da me ne bo razočaral tudi on, kot me je moja mami. In včasih so bili res junaki, in večinoma ne. Hotel pa sem popolnost, nič manj. Hotel sem človeka, ki nikoli in nikdar ne bo izgubil svojega zavedanja toliko, da bi se ujel v istovetenje s svojo temno platjo, niti za trenutek. Hotel sem videti, da je to mogoče. In ni mi uspelo. Vendar nisem nikoli obupal. To me je naredilo zagrenjenega in kritičnega in ciničnega. Zaradi tega se nisem več imel rad, saj tudi jaz sam nisem bil zadosti dober. Nisem bil popoln, jasno. Saj se kar naprej nekaj jezim in pozabljam na ljubezen. To pa ni brezpogojna ljubezen, mar ni tako?
Danes sem v sebi našel zavest in ljubezen in moč, da lahko sprevidim, da je ta popolnost, ki jo iščem, skrita v naših srcih. Nikoli se nisem motil. Vsi bi morali stremeti za brezpogojno ljubeznijo. In nikoli ne moremo, da NE bi bili brezpogojna ljubezen - to je namreč naše pravo bistvo. Samo lažje je, če sprejmemo, da so v igri tudi druge sile in energije, od katerih nekatere niso zares naše in so precej drugačne in nekompatibilne z našim notranjim jedrom. Morda smo jih enkrat v svojem življenju potrebovali in morda jih zdaj ne potrebujemo več in jih lahko ljubeče izpustimo ven iz svojega telesa. In ne glede na to koliko teh tujih energij je ujetih v našem telesu, vse dokler so del nas, smo mi tudi to, in to lahko sprejmemo in ljubimo svojo negativno plat ravno tako kot vse ostalo. To lahko ljubimo v sebi, pa tudi v drugih. To pa je že brezpogojna ljubezen. In zadosti je, če žari v našem srcu in skozi naše besede, občutke in misli vsaj kdaj pa kdaj, to je več kot dovolj.
Mi smo brezpogojna ljubezen. Moj fokus je sedaj na tem. Generiramo in izžarevamo ljubezen in srečo in radost. In včasih lahko to nekaj blokira in filtrira in zasenči, a kadar gledamo s svojim srcem, lahko vidimo skozi vse koprene in preprosto vemo, da obstaja le ljubezen, vsepovsod. In to je zadosti. <3