Ne ranljivi
Zadnje dni se počutim na vrhu sveta. Par tednov nazaj sem imel hudo vročino, ki je trajala nekaj dni, in počutil sem se, da res čistim svoje telo in da ga na nek način posodabljam, na DNK nivoju. Zdaj pa preprosto sijem. Moja "vera", ki jo doživljam bolj kot "védenje", je močna, kakor se ne da povedati. Vse je popolno in se odvija na najboljši možen način. Seveda, včasih izkušamo kake turbulence, ampak mar ni to izbira naše svobodne volje, pravzaprav? Vprašajmo se, če se kdo izmed nas še vedno oklepa prastare ideje, da je trpljenje dobro in potrebno za našo rast. Iz mojega zornega kota je vse enako, bolečina ali ne, biti pri polni zavesti ali ne - na koncu je vse to veličastna čarobna pustolovščina prve vrste.
Moji programi nevrednosti se obdelujejo medtem ko to pišem, pa tudi v zadnjih dneh in tednih, zelo intenzivno. Na fizičnem nivoju se mi ramena povešajo z stalno in močno silo, kot pod vplivom nekega zunanjega učinka, v položaj vdaje in obupa. Kot da nekaj hoče od mene, da sem, se počutim in se obnašam kot bi bil nevreden. In to je čisto v redu. Zavedam se, kaj se dogaja. Sprejemam to. Sam sem bil tisti, ki je povabil to energijo v svoje telo, pravzaprav, in jo ohranjal pri sebi in jo hranil skozi vsa ta leta. In to je bila moja svobodna volja, kot je moja svobodna volja zdajle, da se odločam, da nisem več v stanju želje, da bi vključeval vibracijo nevrednosti v svojo celotno vibracijo.
Zjutraj se prebujam s kepo strahu v želodcu. Strah me je, da nisem zadosti, da nekaj delam narobe. Zavedam se svoje velike moči in "odgovornosti" in preprosto ne opravljam svojega dela tukaj, kot bi ga moral. Moral bi že biti nekje precej "višje", govoriti ljudem z zelo javnega in izpostavljenega prostora, prinašati v to resničnost kar nosim s seboj, biti pravi voditelj. Pa vendar sem prestrašen, da nisem zadosti in da ne bom - ne uspel, temveč da ne bom absolutno popoln. In ne bom se sprijaznil z ničemer manj od tega. Smešno.
Kar počnem v zadnjem času, je, da preprosto generiram ljubezen in radost in mir v svojem srcu in v svojem telesu, kadarkoli začutim kakršnokoli negativnost. Ne osredotočam se več na svoje napake in kako jih lahko popravim ali ozdravim, pač pa naravnost na moč ustvarjanja ali generiranja čiste svetlobe in zavesti skozi sebe. Pozabim na vse ostalo in enostavno zanetim ogenj v svojem srcu in ga nato razpihujem. In to je vse.
Čutim, ne samo to, da smo že SEDAJ popolni in da si lahko izberemo, da ne bomo več vztrajali v stanju želje, da bi se izboljšali, pač pa še več kot to, da se nam ni treba več ščititi pred čimerkoli "slabim". To je eno in isto - zamisel in prepričanje, da smo kakorkoli lahko ranljivi ali dovzetni za negativen vpliv iz zunanjega okolja, nas res dela take. Pravim, da ne potrebujemo več ščitov nobene vrste. Kajti, če predse postavimo ščit, se bomo morda res "zaščitili", a hkrati se bomo tudi odrezali od Vesolja in ne bomo več v popolnosti zmožni sijati svojo luč, svojo lastno luč, ki jo generiramo, v Vesolje in ga s tem podpirati in dvigati vibracijo. Počutimo se svobodne in se povsem predajmo Enosti. Kaj pa je tam zunaj, pred čimer bi se MI morali zaščititi? Nič. Mi sami smo ščiti. Pa ne ščiti v smislu, da kdorkoli sploh potrebuje kakršnokoli zaščito ali odrešitev, temveč v smislu, da smo mi varuhi vibracije. Dajmo se povsem razgaliti in se vrzimo na sredo teme, pripravljeni, da se stopimo z vsem skupaj, in ne z občutkom žrtvovanja, ne, saj seveda nismo mučeniki, ampak z občutkom neskončne moči, moči brezpogojne ljubezni, ki lahko združi in preobrazi čisto vse, kar nam pride na pot, tisto razsvetli in naredi spet celo in radostno. Vidim vse nas, vsa bitja in energije, kako pokončno stojimo in preprosto redefiniramo resničnost. To je tisti pravi kvantni preskok. Verjamem, da bomo morali biti voljni izpustiti vse in se ničesar več ne oklepati, da bomo lahko dokončno vstopili v svojo moč. In vidim, da to že počnemo. Naš um je, kot ponavadi, nekoliko v zaostanku s svojim razumevanjem. A prav to v resnici že sedaj počnemo, soočamo se s svojimi najhujšimi strahovi in odpori, jih objemamo in jih ljubimo do smrti, kot bi se izrazil moj prijatelj David. Moja lastna vizija je, da se bomo popolnoma osredotočili izključno na čisto zavest in na svetlobo/ljubezen. Ne bomo se več ukvarjali z ničemer "manj", z ničemer z nižjo vibracijo. Gremo naravnost k izvoru, k Viru onkraj vseh virov.
In to je moj celostni občutek. Vse je preprosto popolno. <3
Moji programi nevrednosti se obdelujejo medtem ko to pišem, pa tudi v zadnjih dneh in tednih, zelo intenzivno. Na fizičnem nivoju se mi ramena povešajo z stalno in močno silo, kot pod vplivom nekega zunanjega učinka, v položaj vdaje in obupa. Kot da nekaj hoče od mene, da sem, se počutim in se obnašam kot bi bil nevreden. In to je čisto v redu. Zavedam se, kaj se dogaja. Sprejemam to. Sam sem bil tisti, ki je povabil to energijo v svoje telo, pravzaprav, in jo ohranjal pri sebi in jo hranil skozi vsa ta leta. In to je bila moja svobodna volja, kot je moja svobodna volja zdajle, da se odločam, da nisem več v stanju želje, da bi vključeval vibracijo nevrednosti v svojo celotno vibracijo.
Zjutraj se prebujam s kepo strahu v želodcu. Strah me je, da nisem zadosti, da nekaj delam narobe. Zavedam se svoje velike moči in "odgovornosti" in preprosto ne opravljam svojega dela tukaj, kot bi ga moral. Moral bi že biti nekje precej "višje", govoriti ljudem z zelo javnega in izpostavljenega prostora, prinašati v to resničnost kar nosim s seboj, biti pravi voditelj. Pa vendar sem prestrašen, da nisem zadosti in da ne bom - ne uspel, temveč da ne bom absolutno popoln. In ne bom se sprijaznil z ničemer manj od tega. Smešno.
Kar počnem v zadnjem času, je, da preprosto generiram ljubezen in radost in mir v svojem srcu in v svojem telesu, kadarkoli začutim kakršnokoli negativnost. Ne osredotočam se več na svoje napake in kako jih lahko popravim ali ozdravim, pač pa naravnost na moč ustvarjanja ali generiranja čiste svetlobe in zavesti skozi sebe. Pozabim na vse ostalo in enostavno zanetim ogenj v svojem srcu in ga nato razpihujem. In to je vse.
Čutim, ne samo to, da smo že SEDAJ popolni in da si lahko izberemo, da ne bomo več vztrajali v stanju želje, da bi se izboljšali, pač pa še več kot to, da se nam ni treba več ščititi pred čimerkoli "slabim". To je eno in isto - zamisel in prepričanje, da smo kakorkoli lahko ranljivi ali dovzetni za negativen vpliv iz zunanjega okolja, nas res dela take. Pravim, da ne potrebujemo več ščitov nobene vrste. Kajti, če predse postavimo ščit, se bomo morda res "zaščitili", a hkrati se bomo tudi odrezali od Vesolja in ne bomo več v popolnosti zmožni sijati svojo luč, svojo lastno luč, ki jo generiramo, v Vesolje in ga s tem podpirati in dvigati vibracijo. Počutimo se svobodne in se povsem predajmo Enosti. Kaj pa je tam zunaj, pred čimer bi se MI morali zaščititi? Nič. Mi sami smo ščiti. Pa ne ščiti v smislu, da kdorkoli sploh potrebuje kakršnokoli zaščito ali odrešitev, temveč v smislu, da smo mi varuhi vibracije. Dajmo se povsem razgaliti in se vrzimo na sredo teme, pripravljeni, da se stopimo z vsem skupaj, in ne z občutkom žrtvovanja, ne, saj seveda nismo mučeniki, ampak z občutkom neskončne moči, moči brezpogojne ljubezni, ki lahko združi in preobrazi čisto vse, kar nam pride na pot, tisto razsvetli in naredi spet celo in radostno. Vidim vse nas, vsa bitja in energije, kako pokončno stojimo in preprosto redefiniramo resničnost. To je tisti pravi kvantni preskok. Verjamem, da bomo morali biti voljni izpustiti vse in se ničesar več ne oklepati, da bomo lahko dokončno vstopili v svojo moč. In vidim, da to že počnemo. Naš um je, kot ponavadi, nekoliko v zaostanku s svojim razumevanjem. A prav to v resnici že sedaj počnemo, soočamo se s svojimi najhujšimi strahovi in odpori, jih objemamo in jih ljubimo do smrti, kot bi se izrazil moj prijatelj David. Moja lastna vizija je, da se bomo popolnoma osredotočili izključno na čisto zavest in na svetlobo/ljubezen. Ne bomo se več ukvarjali z ničemer "manj", z ničemer z nižjo vibracijo. Gremo naravnost k izvoru, k Viru onkraj vseh virov.
In to je moj celostni občutek. Vse je preprosto popolno. <3
Comments
Post a Comment