Ena za na pot

Nocoj sem srečno žalosten.
Sem radostno naveličan.
Sem prijetno utrujen.

Čigavo težo tukaj prenašam?
Bom kdaj sploh snel ta svinčeni plašč?
Toliko sproščenega smeha čaka, da pride iz mene.

Vem, vem.
Samo ven na sonce moram. Ven na dež.
Samo igrati se moram in gledati vse naokrog.

A ko pa vendar ni časa!
Ni časa, da bi se ustavil in prešel k bistvu.
Tako se bojim neuspeha, da ne bom naredil kar je prav.

Vsi moji strahovi in vse moje skrbi niso nič.
Vsa ta temna rutina in lažna pozaba.
Koga pa hecam, pravzaprav?

Vsak dan. Je isti.
V čakanju, da prispem. S trdim delom.
V pričakovanju, da se zgodi. Sprememba. Čudež.

Ne bo to nikoli šlo stran?
Se ne bom kar zbudil, kot iz morastih sanj?
So morda boljše sanje zadaj za temi?

Celo ta pesem. Ja, moral sem se vtakniti tudi v to.
Ali je čisto vse zlagano?
Sem sam zlagan, popolnoma?

Kako na novo začneš življenje?
Kako zbežiš stran od sebe?
Kako sprejmeš vse svoje finte?

Je ljubezen vedno žrtev? Celo ljubezen do sebe?
Kdo sploh zastavlja ta vprašanja?
Je v meni kaj normalnega in zemeljskega, da bi lahko bil samo srečen?

In vidim to! Vidim!
A je tako težaško delo priti do tja... Postajam nestrpen.
Hočem, da se takoj zgodi. TAKOJ.

Kajti vem, kako vse to deluje.
Nekaj hočeš in to si dobil.
Mar nismo že tam?

Kaj vse moram še plačati?
Kako se lahko odjavim?
Je res tako hudo?

Pa saj vem. Vem.
Je le glas v moji glavi.
Ni mi treba poslušati kaj mi govori.

Tako zelo hipnotičen je.
Kot sith lord s svojo zvijačo uma.
Celo vedenje kaj povzroča, pomaga mi ne.

Zakaj se hočem najprej križati, preden lahko začnem peti?
Vedno to zavlačevanje, odlašanje neizogibnega.
Zakaj ne bi že enkrat skočil v to?

A skočil kam? V tem je trik!
Saj ni kam skočiti, ne notri, ne ven.
Smo ŽE tukaj.

In kaj mi to pomaga? Ne veliko.
Kje je ljubezen? Mar ni ves čas tukaj?
Kam uide svetloba? Resno sprašujem...

In vem. Vse JE v redu. Vse JE popolno. Tako kot je.
Vem, v svojem umu, v svojem srcu, v svojem telesu, v svojem duhu. Vem.
Vem... pa še vedno ni v redu. Zakaj?

Mar ni zadosti, če to vem? Čutim? Zaupam?

Kakšne vrste bolno igro se še vedno igram?

In čemu? Za zabavo? Ali kar tako? Ali pa gre za past? Ali pa za staro, spraskano ploščo, ki enostavno ne neha igrati?

Pa ne, da bi bilo sploh važno. Vsaj meni ne. Ne več.
Vse to mi je všeč. In mi ni. Kdo bi to razumel.
Se sploh hočem spremeniti? Spremeniti karkoli?

Sem samozadovoljen. Menda je to izbira moje svobodne volje.
Ljubim tole plavanje s tokom. Sivino vsega skupaj.
Fant, kako rad vztrajam tukaj. In govoričim.

Ne morem se prenašati. Zakaj?
Kdo je tega tako hudo zdelal?
Tako trden, pa vendar...

Bog, upam, da optimizem PRIHAJA skozi...
To sporočilo je svetlo.
Vse JE v redu.

Kaj naj torej naredim? Sploh kaj? Ali naj le bom?
Naj se zgolj neham toliko spraševati?
Kaj sploh hočem? In, seveda, kdo sem?

Ja. Vem. Vem vse.
To JE vse dobro. Celo vprašanja.
Celo zmedenost je le iluzija.

Sam sploh nisem zmeden.
Nikoli nisem bil, nikoli ne bom.
O, ta naša moč je tako neskončna.

Tukaj ni nikogar, ki bi moral biti rešen.
Ne jaz, ne ti, nihče.
Vsi smo točno tu, kjer hočemo biti.

Ni odgovorov, ni vprašanj, ni rešitev, ni problemov.
Je le to Eno Vesolje, in še mnogo drugega za njim.
In pa vse pod Soncem...

C'est la vie. To je pravi pomen tega.
Vse to je življenje. Povsem udobno in varno. Vključno z vsem.
Tukaj ni nobenih skrivnosti.

In to je to. Ni kaj videti.
Nobenega nasveta ali modrosti za nikogar.
To ni molitev.

Kar to je, je izraz, le to.
Izraz enega glasu, enega srca.
Prosim, pusti me to odpeti do konca. Se bom?

Nocoj sem moreče srečen.
Sem noro vesel.
Sem tako nesrečno zaljubljen...