LJUBITI je ČLOVEŠKO
Moje zavedanje naše resničnosti se je v zadnjem tednu precej premaknilo. V sebi sem bil nosil precej vedenja o tem, kako delujejo naši programi, in šele nedavno sem vstopil v večjo jasnost in začel sem povezovati nekatere stvari. Nimam še prave potrebe, da bi pisal o vsem tem, samo tole tukaj, ki se nanaša na seanso, ki sem jo imel včeraj.
Človekova zbeganost je vsepovsod, na vseh nivojih, celo med duhovnimi ljudmi, ali celo še posebno med njimi. Zdi se mi, da nam je dovoljeno (znotraj naših programov), da odkrijemo nekatere "globoke resnice", ravno toliko, da pridobimo nekaj, zavoljo česar smo srečni. Seveda, pravi duhovni ljudje niso srečni samo ob denarju, moči in ostalih materialnih rečeh, torej mora biti ponujeno nekaj bolj veličastnega. In s tem ni čisto nič narobe. Je, kakor je.
Čutim pa, s svojim celotnim bitjem, če smem biti pri tem malce dramatičen, da vsi že zelo dolgo časa lovimo sence. A istočasno jih tudi NE. Res je, ogromno vsega, kar izkušamo, je zares resnično in ne zgolj iluzija ali holografska projekcija v našem umu. Vendar pa, ali lahko to ločimo? In pa, ali nas sploh briga?
Da malce povzdignem vibracijo, moram priznati, da gre morda le še za majčken ostanek v nas - in zdaj govorim o tistih, ki pišemo/beremo tele besede tukaj - kjer smo ujeti v projekcije. A zame osebno je to že več kot sem pripravljen podpisati.
To je moj pogled.
Ja, res smo brezmejni v svojem bistvu, in to na veliko nivojih, tako veliko, da ne moremo niti začeti z dojemanjem celotne slike. Pravzaprav celotne slike sploh ni, ne tako kot bi mi razumeli celotnost s tega položaja. In res je, prišli smo sem, ali po lastni izbiri, ali pa s prevaro, da bi izkušali najprej posameznost, nato pa tudi ločenost, trpljenje, polarnost, negativnost, vse to. Recimo, da je naša svobodna volja, da izkušamo tole človeško obliko tukaj - in tudi sam verjamem tako, na nek način. Uživamo v celi predstavi. Če bi se zavedali, da gre zgolj za predstavo, za sanje v sanjah, bi to zagotovo pokvarilo našo izkušnjo.
No, kaj pa če ta predstava, oziroma igra, ki jo igramo, vključuje tudi našo namero svobodne volje, da bomo šli skozi najgloblji možen preobrazitven postopek prebujanja v našo pravo zavest? Saj nismo prišli sem preprosto zato, da bomo sedeli na svojih ritih in uživali v trpljenju in v tem, da obstajamo kot omejena človeška bitja. Sem smo prišli, da vžgemo iskro prebujenja, in sicer ven iz najbolj temne in izgubljene perspektive, ki je možna. To je tista prava zabava!
In čas je napočil. Ja, čas, ki je spet le iluzija, zato lahko preprosto rečemo, da se nam nikamor ne mudi. In kakor vidim, smo nekateri še vedno ujeti v prepričanje, da ne obstaja nič drugega kot le tisto kar vidijo naše oči, da smo le fizično, elektro-kemične reakcije, ki tečejo v nas in nas delajo "žive in zavestne", in da torej ne obstaja nič zunaj tega, da ni nobenega duha ali zavesti, v kar bi se lahko prebudili. In zelo podobno smo nekateri obtičali v prepričanju, da je vse popolno tako kot je, da nam ni treba narediti ničesar več, da nam ni treba niti s prstom migniti za prebujenje, kajti to je to, to je tukaj in zdaj, to je NAŠE izkustvo, biti človek, in polno uživati v tem, v vsaki najmanjši nadrobnosti, ljubiti to. In naj takoj povem, da je to tudi moj oseben pogled, saj sem o tem že nekaj časa pisal in pridigal, da je vse, kar potrebujemo, popolno sprejemanje tega kar je.
Kaj se je torej zdaj spremenilo v meni? Nič! Smo brezmejni, smo popolni, imamo svobodno voljo, izkušamo, kar si izbiramo, na nekem nivoju, ni nobene NUJE, da bi karkoli počeli. Nuja, da bi delovali ali sploh obstajali, je v resnici koncept, ki ga v tem trenutku morda sploh še ne moremo polno dojeti. Pa vendar obstaja, neka nova vrsta nuje, ki bi potrebovala čisto novo besedo v čisto novi sintaksi, ki ne bi bila podložna globalnemu programiranju. Predstavljaj si to novo besedo, ko rečem: NUJNO se moramo takoj prebuditi. Hočemo se prebuditi.
Hočemo postati ČLOVEK, ne zgolj človek. Toliko se skriva v nas! In ne govorim o našem višjem jazu ali o ultradimenzionalnosti ali o viru vseh virov. Govorim o tem, da bi postali celo še bolj človeški. Bolj kot si sploh lahko predstavljamo. Bolj, veliko bolj povezani z Naravo, povezani med seboj, povezani z našim pravim kolektivnim Človeštvom. Naš odnos z Materjo Zemljo se je šele dobro začel. Govorim o prebujenju v naš pravi brezmejni potencial, kar pomeni, da bi lahko končno izpustili vso našo božansko, ali ČLOVEŠKO, LJUBEZEN v vso to resničnost, v to manifestirano Vesolje, kjer je Zemlja središčna točka, točka uresničenja. To vidim tako, da bomo človeški in večni obenem, da bomo hkrati brezmejni in omejeni, da bomo Eno z vsem in istočasno posamezniki. Brez vsakega izključevanja. Vse je vključno, ko se enkrat osvobodimo iz tega skrajnega programa ločenosti.
Ne govorim o negiranju česarkoli, v kar verjamemo. Govorim o poglabljanju vsega. Karkoli si, bodi še bolj to. Če se počutiš, da si že opravil, da si že gotov - dobro! Bodi gotov. Bodi resnično in dokončno gotov. Zavedaj se, da si gotov. Zavedaj se, da si, karkoli si. Bodi človek in se zavedaj tega. Kajti programi, ki jih še vedno poganjamo, NISO vsi človeški.
Kjer se pojavi odpor, pokaže na točko, kjer vladajo programi. Kjer je le ljubezen in sprejemanje, vlada zavest. Zavest je prebujanje. Izberi si svoj način, ki je pravi, ne da bi se počutil, da imaš prav. Bodi resničen pri tem. Sledi svoji strasti, sledi svojemu srcu. Bodi zavesten. Bodi zavest.
Konec koncev, je to res čudovit ples.
Človekova zbeganost je vsepovsod, na vseh nivojih, celo med duhovnimi ljudmi, ali celo še posebno med njimi. Zdi se mi, da nam je dovoljeno (znotraj naših programov), da odkrijemo nekatere "globoke resnice", ravno toliko, da pridobimo nekaj, zavoljo česar smo srečni. Seveda, pravi duhovni ljudje niso srečni samo ob denarju, moči in ostalih materialnih rečeh, torej mora biti ponujeno nekaj bolj veličastnega. In s tem ni čisto nič narobe. Je, kakor je.
Čutim pa, s svojim celotnim bitjem, če smem biti pri tem malce dramatičen, da vsi že zelo dolgo časa lovimo sence. A istočasno jih tudi NE. Res je, ogromno vsega, kar izkušamo, je zares resnično in ne zgolj iluzija ali holografska projekcija v našem umu. Vendar pa, ali lahko to ločimo? In pa, ali nas sploh briga?
Da malce povzdignem vibracijo, moram priznati, da gre morda le še za majčken ostanek v nas - in zdaj govorim o tistih, ki pišemo/beremo tele besede tukaj - kjer smo ujeti v projekcije. A zame osebno je to že več kot sem pripravljen podpisati.
To je moj pogled.
Ja, res smo brezmejni v svojem bistvu, in to na veliko nivojih, tako veliko, da ne moremo niti začeti z dojemanjem celotne slike. Pravzaprav celotne slike sploh ni, ne tako kot bi mi razumeli celotnost s tega položaja. In res je, prišli smo sem, ali po lastni izbiri, ali pa s prevaro, da bi izkušali najprej posameznost, nato pa tudi ločenost, trpljenje, polarnost, negativnost, vse to. Recimo, da je naša svobodna volja, da izkušamo tole človeško obliko tukaj - in tudi sam verjamem tako, na nek način. Uživamo v celi predstavi. Če bi se zavedali, da gre zgolj za predstavo, za sanje v sanjah, bi to zagotovo pokvarilo našo izkušnjo.
No, kaj pa če ta predstava, oziroma igra, ki jo igramo, vključuje tudi našo namero svobodne volje, da bomo šli skozi najgloblji možen preobrazitven postopek prebujanja v našo pravo zavest? Saj nismo prišli sem preprosto zato, da bomo sedeli na svojih ritih in uživali v trpljenju in v tem, da obstajamo kot omejena človeška bitja. Sem smo prišli, da vžgemo iskro prebujenja, in sicer ven iz najbolj temne in izgubljene perspektive, ki je možna. To je tista prava zabava!
In čas je napočil. Ja, čas, ki je spet le iluzija, zato lahko preprosto rečemo, da se nam nikamor ne mudi. In kakor vidim, smo nekateri še vedno ujeti v prepričanje, da ne obstaja nič drugega kot le tisto kar vidijo naše oči, da smo le fizično, elektro-kemične reakcije, ki tečejo v nas in nas delajo "žive in zavestne", in da torej ne obstaja nič zunaj tega, da ni nobenega duha ali zavesti, v kar bi se lahko prebudili. In zelo podobno smo nekateri obtičali v prepričanju, da je vse popolno tako kot je, da nam ni treba narediti ničesar več, da nam ni treba niti s prstom migniti za prebujenje, kajti to je to, to je tukaj in zdaj, to je NAŠE izkustvo, biti človek, in polno uživati v tem, v vsaki najmanjši nadrobnosti, ljubiti to. In naj takoj povem, da je to tudi moj oseben pogled, saj sem o tem že nekaj časa pisal in pridigal, da je vse, kar potrebujemo, popolno sprejemanje tega kar je.
Kaj se je torej zdaj spremenilo v meni? Nič! Smo brezmejni, smo popolni, imamo svobodno voljo, izkušamo, kar si izbiramo, na nekem nivoju, ni nobene NUJE, da bi karkoli počeli. Nuja, da bi delovali ali sploh obstajali, je v resnici koncept, ki ga v tem trenutku morda sploh še ne moremo polno dojeti. Pa vendar obstaja, neka nova vrsta nuje, ki bi potrebovala čisto novo besedo v čisto novi sintaksi, ki ne bi bila podložna globalnemu programiranju. Predstavljaj si to novo besedo, ko rečem: NUJNO se moramo takoj prebuditi. Hočemo se prebuditi.
Hočemo postati ČLOVEK, ne zgolj človek. Toliko se skriva v nas! In ne govorim o našem višjem jazu ali o ultradimenzionalnosti ali o viru vseh virov. Govorim o tem, da bi postali celo še bolj človeški. Bolj kot si sploh lahko predstavljamo. Bolj, veliko bolj povezani z Naravo, povezani med seboj, povezani z našim pravim kolektivnim Človeštvom. Naš odnos z Materjo Zemljo se je šele dobro začel. Govorim o prebujenju v naš pravi brezmejni potencial, kar pomeni, da bi lahko končno izpustili vso našo božansko, ali ČLOVEŠKO, LJUBEZEN v vso to resničnost, v to manifestirano Vesolje, kjer je Zemlja središčna točka, točka uresničenja. To vidim tako, da bomo človeški in večni obenem, da bomo hkrati brezmejni in omejeni, da bomo Eno z vsem in istočasno posamezniki. Brez vsakega izključevanja. Vse je vključno, ko se enkrat osvobodimo iz tega skrajnega programa ločenosti.
Ne govorim o negiranju česarkoli, v kar verjamemo. Govorim o poglabljanju vsega. Karkoli si, bodi še bolj to. Če se počutiš, da si že opravil, da si že gotov - dobro! Bodi gotov. Bodi resnično in dokončno gotov. Zavedaj se, da si gotov. Zavedaj se, da si, karkoli si. Bodi človek in se zavedaj tega. Kajti programi, ki jih še vedno poganjamo, NISO vsi človeški.
Kjer se pojavi odpor, pokaže na točko, kjer vladajo programi. Kjer je le ljubezen in sprejemanje, vlada zavest. Zavest je prebujanje. Izberi si svoj način, ki je pravi, ne da bi se počutil, da imaš prav. Bodi resničen pri tem. Sledi svoji strasti, sledi svojemu srcu. Bodi zavesten. Bodi zavest.
Konec koncev, je to res čudovit ples.
Comments
Post a Comment