vpogledi

Ko se osredotočamo na negativno, enostavno ne vidimo več jasne slike. Pozitivno, negativno, vse je vendar tako relativno in odvisno od konteksta. Vsi to vemo, sploh takrat, kadar nam kdo kaj negativnega očita, ampak kljub temu to pozabljamo vsak dan. Temu dodaj še energijo mase, ko pade v usmerjeno histerijo, pa imaš svet, kot ga trenutno živi večina ljudi. Zlato pravilo je, če se vmešaš, nisi sam nič drugačen. Kar pišem zdaj, je prav tako kritika, mar ne? Nekaj mi gre v nos, pa naj bo to posameznik, družba, ali še kaj bolj težko oprijemljivega, kot so naši vzorci in programi. Res je, vso krivdo pripisujem programom. Ljudje po mojem nismo odgovorni za svoja prepričanja, besede in dejanja, saj smo preprosto sprogramirani v vse to. In ko rečem, nismo odgovorni, s tem mislim oboje, da nismo resnično krivi za svoje početje, pa tudi, da ne znamo prevzeti odgovornosti, ker se največkrat niti ne zavedamo, kaj se pravzaprav sploh dogaja, ker živimo kar na avtomatskem pilotu, z okrnjeno zavest...

Ni lahko spremeniti svet. Celo z najboljšimi nameni. Sam veš, da nisi popoln. Se vedno odločaš v svoje dobro in dobro ostalih? Lahko živiš v popolni harmoniji s svojim partnerjem, s svojo družino in prijatelji, ves čas? Zakaj pa ne? Predstavljaj si torej, da si nesporen vladar sveta. Si prepričan, da bi lahko poskrbel enakovredno za vse, karkoli bi že bilo? Deloval v najboljšem interesu vseh? Presegel svoje lastne mini agende? Bodi iskren, pa ti bo jasno, da je izredno težko osrečiti vse naenkrat, v tem zatečenem stanju zavesti, kjer se ta hip nahajamo. Seveda bi šlo, če bi bil vsak pripravljen odreči se svojim posebnim željam in načrtom. Ampak, si ti? Le spomni se na vse svoje odpore, ki te spremljajo, kamorkoli greš. Ja, že neštetokrat je bilo povedano, da če želiš spremeniti svet, moraš najprej spremeniti sebe. In imamo milijone tehnik in tone nasvetov, kako se lahko spremeniš, kako lahko spoznaš samega sebe. Ampak resno, ali poznaš karkoli, kar bi tudi že delovalo? Priznati moram,...

Pravo sodelovanje med ljudmi bo mogoče, ko bomo drug na drugega gledali res tako kot na svoje brate in sestre, starše in otroke. Vsi ljudje na svetu smo na istem, enakovredni smo in nerazdružljivo povezani. Vse odločitve, zasebne doma, poslovne v službi in družbene na višjih ravneh združevanja, bomo sprejemali soglasno, na isti način kot jih sedaj sprejemamo znotraj svoje družine. Naša medsebojna ljubezen bo brezpogojna in iskrena. Resnično bomo želeli dobro vsem ljudem, tako kot sebi tudi vsem drugim, ne samo bližnjim, temveč tudi tujcem. Poskrbeli bomo drug za drugega, da bo res vsak, čisto vsak, sit, zdrav in vesel. Na svetu je zadosti vsega, da se imamo lahko vsi zelo dobro. Nihče več si ne bo grabil več kot potrebuje, ker za to preprosto ne bo več potrebe, ker to ne bo več imelo nobenega smisla. Vsak bo imel vse, kar bi si lahko želel, lahko bo živel, kjer bo hotel in kakor bo hotel, delal bo tisto, kar ga bo najbolj veselilo. Nekateri ljudje ne bodo delali nič, niti ne bodo us...

Človeštvo sveta, spomnite se kdo ste in odkod prihajate. Spomnite se svoje prihodnosti. Jaz sem ti in te besede so tvoje lastne besede. Najdi jih v svojem najglobljem srcu in vedel boš, da so resnične. Dolgo nazaj, tako dolgo, da čas pravzaprav več nima smisla, smo se soglasno odločili, da se bomo potopili v popolno pozabo. Hoteli smo izkusiti ločenost drug od drugega. In smo jo. To je ločenost. Si sam in osamljen, si nerazumljen, neljubljen, nespoštovan. Si izobčenec naše družbe, pa tudi samega sebe. A vendar je to le iluzija. Odločili smo se bili, da bomo našli pot ven iz našega stanja obupa in teme skupaj, kot Eno, kar tudi smo. Zato se spomni. Spomni se naše odločitve, spomni se našega načrta. O tem smo se vsi strinjali. Sprogramirali smo si bili svoj um in ustvarili neprebojno matrico. V ta sistem smo vključili vse, kar si lahko zamisliš. Poskrbeli smo, da ni lahkega izhoda ven. Dokler si povsem ne prebudimo svoje zavesti in se vsega ne spomnimo, ne moremo nič. Vsi ostali izhodi...

Moje zavedanje naše resničnosti se je v zadnjem tednu precej premaknilo. V sebi sem bil nosil precej vedenja o tem, kako delujejo naši programi, in šele nedavno sem vstopil v večjo jasnost in začel sem povezovati nekatere stvari. Nimam še prave potrebe, da bi pisal o vsem tem, samo tole tukaj, ki se nanaša na seanso, ki sem jo imel včeraj. Človekova zbeganost je vsepovsod, na vseh nivojih, celo med duhovnimi ljudmi, ali celo še posebno med njimi. Zdi se mi, da nam je dovoljeno (znotraj naših programov), da odkrijemo nekatere "globoke resnice", ravno toliko, da pridobimo nekaj, zavoljo česar smo srečni. Seveda, pravi duhovni ljudje niso srečni samo ob denarju, moči in ostalih materialnih rečeh, torej mora biti ponujeno nekaj bolj veličastnega. In s tem ni čisto nič narobe. Je, kakor je. Čutim pa, s svojim celotnim bitjem, če smem biti pri tem malce dramatičen, da vsi že zelo dolgo časa lovimo sence. A istočasno jih tudi NE. Res je, ogromno vsega, kar izkušamo, je zares resni...

V življenju prideš do točke, ko si rečeš: "Zadovoljen sem s tem, kar imam. Srečen sem. Ne rabim več nobenega učenja, nobene spremembe, nobene nove modrosti več, nobene duhovnosti in osebnostnega razvoja. Tvoje nove ideje me ne zanimajo več. Tvoja strast mi izgleda nora. Ni potrebna. Tukaj imam svoj dom, to je moja utrdba. Srečen sem, kadar sem sam, ali sam s svojo družino, s svojimi najdražjimi. Vem, kar vem. Vesolje je popolno tako kot je, in ničesar ni, kar bi morali popraviti. Ni mi treba stopiti v javnost. Nočem govoriti ali delati z nekom, zakaj torej bi? Kar predlagaš, je morda dobro zate, a zame to ni nekaj, kar bi potreboval. Odločitev moje svobodne volje je, da hodim po svoji lastni poti. Pusti me na miru. Lahko se postavim zase. Moram se postaviti zase. Moram zaščititi svoj nežen jaz. Sem, kdor sem." (In po želji dodaj svoje lastne izjave.) In seveda, vse to je res. Mora biti res, saj ti to govoriš in s tem ustvarjaš, da je res. Vprašanje pa je, ali to govoriš ...

Vsi smo neskončno močni. Nihče nikomur nič ne dela. Nikoli. Vse si delamo le sami, sebi, za sebe. Če nekomu pomagaš, zgolj z odpiranjem prostora ali pa z laserskim posegom odstranjevanja programov, ne delaš pri tem ničesar brez njihovega polnega soglasja, četudi izgleda, da se tega sploh ne zavedajo polno - in včasih se res ne, ne na vseh nivojih, a njihov višji jaz je vedno tam in dovoljuje, ali pa tudi ne. In to je tudi bistvo naše svobodne volje, mar ne? Hočem reči, kakšen smisel pa je imeti svobodno voljo, če ti ni dovoljeno oziroma se ne pričakuje od tebe, da boš počel nekatere reči, niti kadar ti srce tako veleva? Varnostni ventil je v tem, da lahko vedno počneš čisto vse, pa ti vendar ne bo uspelo doseči izida, če drugi za sebe tega ne bodo dopustili - in to je čisto kul. Svobodna volja še ne pomeni vsemogočnosti, vse dokler smo tukaj le kot delček Enosti. A vseeno zaznavam, da obenem tudi SMO vsemogočni - in če smo zmožni iti popolnoma v to - preseči prepričanja in programe um...