vpogledi

V življenju prideš do točke, ko si rečeš: "Zadovoljen sem s tem, kar imam. Srečen sem. Ne rabim več nobenega učenja, nobene spremembe, nobene nove modrosti več, nobene duhovnosti in osebnostnega razvoja. Tvoje nove ideje me ne zanimajo več. Tvoja strast mi izgleda nora. Ni potrebna. Tukaj imam svoj dom, to je moja utrdba. Srečen sem, kadar sem sam, ali sam s svojo družino, s svojimi najdražjimi. Vem, kar vem. Vesolje je popolno tako kot je, in ničesar ni, kar bi morali popraviti. Ni mi treba stopiti v javnost. Nočem govoriti ali delati z nekom, zakaj torej bi? Kar predlagaš, je morda dobro zate, a zame to ni nekaj, kar bi potreboval. Odločitev moje svobodne volje je, da hodim po svoji lastni poti. Pusti me na miru. Lahko se postavim zase. Moram se postaviti zase. Moram zaščititi svoj nežen jaz. Sem, kdor sem." (In po želji dodaj svoje lastne izjave.) In seveda, vse to je res. Mora biti res, saj ti to govoriš in s tem ustvarjaš, da je res. Vprašanje pa je, ali to govoriš ...

Vsi smo neskončno močni. Nihče nikomur nič ne dela. Nikoli. Vse si delamo le sami, sebi, za sebe. Če nekomu pomagaš, zgolj z odpiranjem prostora ali pa z laserskim posegom odstranjevanja programov, ne delaš pri tem ničesar brez njihovega polnega soglasja, četudi izgleda, da se tega sploh ne zavedajo polno - in včasih se res ne, ne na vseh nivojih, a njihov višji jaz je vedno tam in dovoljuje, ali pa tudi ne. In to je tudi bistvo naše svobodne volje, mar ne? Hočem reči, kakšen smisel pa je imeti svobodno voljo, če ti ni dovoljeno oziroma se ne pričakuje od tebe, da boš počel nekatere reči, niti kadar ti srce tako veleva? Varnostni ventil je v tem, da lahko vedno počneš čisto vse, pa ti vendar ne bo uspelo doseči izida, če drugi za sebe tega ne bodo dopustili - in to je čisto kul. Svobodna volja še ne pomeni vsemogočnosti, vse dokler smo tukaj le kot delček Enosti. A vseeno zaznavam, da obenem tudi SMO vsemogočni - in če smo zmožni iti popolnoma v to - preseči prepričanja in programe um...

Rad bi podelil nekaj, kar je zelo povezano z mojim raziskovanjem Kaosa in N/A . Nekega dne, kakih deset let nazaj, sem igral tenis nekje ob morju. V tistem času sem bil zelo srečen, poln radosti in energije, življenje je bilo preprosto in lepo. V nekem trenutku med igro, ko je šel nasprotnik pobrat žogice, sem se zazrl v modro nebo in tedaj, na vsem lepem, so se mi misli povsem ustavile. Še več kot to, bilo je, kot bi se moja kognitivnost popolnoma podrla. V sebi sem bil smrtno tih. Imel sem občutek, da vem kje sem in kdo sem, a istočasno to za mene ni imelo več nobenega smiselnega pomena. Čas se je ustavil. Ne da bi kamorkoli šel, sem se znašel ne le v neznanem, pač pa v nespoznavnem svetu. Vse je bilo še vedno tam, v fizičnem smislu, Sonce, nebo, teniško igrišče, grmovje, vonjave, zvoki... Pa vendar ni bilo več niti približno enako. Zdelo se mi je nekako tako, kot bi se mi v glavi nekaj zataknilo. A bil sem popolnoma zavesten. Globoka jasnost in mir sta me preplavila od znotraj. Vsa...

Če se začnemo dolgočasiti, lahko poskusimo izkušati Kaos! To je nekaj, do česar sem prišel med današnjo meditacijo, ko sem se iskreno spraševal, kaj resnično želim manifestirati v svojem življenju. Sprevidel sem, da vsa moja zmedenost izvira iz moje nebrzdane racionalnosti, linearnosti, in tedaj sem vedel, da lahko preprosto izkušam Kaos namesto Reda. Zame je Kaos tisti pravi prvinski osnovni izvor vsega, ki se samo zdi kaotičen našemu zdresiranemu umu. Red je past, v katero smo prostovoljno stopili, zdaj pa smo pripravljeni, da stopimo spet ven iz nje. Red, prav tako kot nadzor, je le iluzija. Zato se počutim, da bi lahko bil res srečen in izpolnjen z izkušanjem Kaosa namesto Reda v svojem umu, na trezen in zavesten način, seveda. Vsi moji programi bi s tem hkrati izgubili svoje temelje. Pravzaprav je zame N/A Kaos. Zjutraj sem prišel do še bolj globokih vpogledov glede tega. Kaos pravzaprav sploh ni tako zelo kaotičen kot se sliši. V glavnem gre za popolno odsotnost vsake potrebe ...

Bodi kar si. Ne pusti, da te vzorci in programi, ki sploh niso tvoji, nadzirajo in ujamejo v past. Ne izgubi se v istovetenju s čimerkoli, kar nisi resnično ti. Tvoja barva je edinstvena. Tvoji darovi in lastnosti so prisotni v vsem, kar misliš, govoriš in počneš, tudi kadar misliš, da niso. So. Nikoli ne moreš NE biti kdor si. Edina razlika je v tem, koliko svojega bleščečega sija spuščaš skozi svoje oklepe in maske, ki jih nosiš. Odvrzi maske, odvrzi istovetenja. Ostani v občutku radosti, ljubezni in miru, kajti to pomeni, da si kdor si. Kadarkoli se počutiš negativno, to nisi ti. Zamoti svojo zavest za trenutek in se elegantno odmakni stran od tam, nazaj v občutek strasti, blaženosti in sreče. Nazaj v samega sebe. Kadar deliš svojo barvo z drugimi, preprosto bodi ti sam. Ne skušaj jim vsiljevati svojega znanja in prepričanj, kajti tudi ti sam morda ne poznaš samega sebe zadosti dobro, da bi znal razlikovati med svojim pravim jazom in med zmedenim egom in programi, ki jih poganja...

Naš višji jaz nas ves čas vodi. Prav nobene možnosti ni, da bi lahko naredili kak napačen korak. Še več, napačnih korakov sploh ni. Vsak korak, za katerega se odločimo, je naš lasten edinstven doprinos k celoti. Naš višji jaz je tisti, ki se odloča. neskončno vesolje lahko vsebuje vse to ob istem času, višji jaz in zemeljski jaz se oba odločata; in imeti svobodno voljo in slediti božanskemu načrtu obenem. smisel življenja je izkušati in so-ustvarjati skozi izkušanje pri tem lahko uživamo, ali pa ne, kot želimo. ni potrebe, da bi bili srečni. ni razlike, če trpiš prebuditi se ali ne, ni bistveno vprašanje na koncu bo zagotovo prišlo do prebujenja, a koncept konca sploh ne obstaja tako kot bodo dežne kaplje slej ko prej prekrile vso površino, tudi če padajo naključno naključnost je božanski načrt, ki ga v tem trenutku še ne moremo razumeti ko se prebujamo v zavedanje tega, kdo v resnici smo, in se spominjamo, da smo Vesolje, Eno z vsem, stvarniki izvora izza vseh izvorov, da smo...