vpogledi

Pred nami so čudežno lepi časi. Pravzaprav, iskreno povedano, so meni osebno ti časi čudežno lepi že sedaj. Vse kar potrebujemo je odprto srce. Potrebujemo ljubezen in sprejemanje vsega kar je. Potrebujemo zavedanje, kdo v resnici smo in kdo nismo, da lahko uporabljamo svojo svobodno voljo. Potrebujemo zavest. Zavest! Moramo se prebuditi in začeti sami pri sebi zavestno opazovati svet, namesto da dovolimo, da vse vrste propagande in manipulacije, ki so res pretkane in zvite in podtalne, odločajo in živijo naša življenja namesto nas. Situacija je resnično taka, da brez zavesti ne moremo nikakor vedeti, da smo ujetniki svojih lastnih umov, prek katerih nas vodijo in usmerjajo kot marionete. In tudi to je v redu. V končni fazi smo pravzaprav mi sami tisti, ki smo enkrat v preteklosti podpisali pogodbo s hudičem. Tega se ne zavedamo, ampak vsaka tuja energija v našem bitju, ki nas dela nesrečne, žalostne, jezne, zamorjene, prestrašene, neodločne, zamerljive, nejeverne, mračne, zajedljive, ...

Sreča je pokazatelj, da si v sozvočju s samim seboj in da hodiš po poti svojega duhovnega poslanstva. Ko sem se zjutraj prebudil, sem dobil vpogled o sreči. A potem sem moral peljati otroka v vrtec in sem pozabil. Zdaj sem jezen na sebe, na ženo, in na ves svet, ker sem pozabil. Ker moram živeti kot živim. Zakaj? V ramenih imam nesproščenost. Zdaj že vem, da je to posledica ujete tuje energije "da moram vsem ustreči in ugajati". Takoj ko začutim, da je nekje nekdo, ki ne odobrava tistega, kar ravnokar počnem ali ne počnem, postanem zelo nesproščen. In tudi če sem jaz sam tisti, ki ne odobrava. Zelo sem strog do sebe. Iz spodnjega nadstropja prihajajo glasovi moje hčerkice in moje žene, ki me stalno opominjajo, da zamujam, ker nisem z njima, da nisem dober oče in mož. Poleg tega tudi čutim te občutke in misli v moji ženi, ki ima močan vzorec glede tega in je v to ujeta. Izjemno težko se mi je sprostiti v teh okoliščinah. Razmišljam, kako bi moral imeti nek prostor za delo nek...

Nocoj sem doživel najbolj globoko in pomenljivo izkušnjo v svojem življenju, do sedaj. Zgodila se je na krogu aktivnega dihanja, ki ga je vodil prijatelj Darko. Moja uvodna namera je bila nasloviti svoj program, da skušam ves čas ugajati drugim. Po nekaj minutah dihanja sem se povsem sprostil. Nobenega odpora nisem čutil. Še preden smo začeli s formalnim delom kroga, se je nekdo kar naprej smejal in to mi je odprlo srce. Čutil sem toliko otroške sproščenosti v tistem smehu, da sem se počutil kot bi bil zaljubljen. Bil sem srečen, da sem tam, in pripravljen spustiti se. Začel sem čutiti močno vibracijo skoraj po vsem telesu. Prva in druga čakra sta se mi začeli močno segrevati in nato je tudi srčna čakra začela vibrirati izredno močno. Srce se mi je odpiralo na način, ki ga še nikdar prej nisem izkusil. Sprevidel sem, da mi ni treba narediti ničesar samo zato, da bi zadovoljil kogarkoli. Vedel sem, da sem že popoln točno tak kot sem. To védenje je bilo tako zaključeno in tako jasno, ...

*POZOR - RAZKRITJA SPODAJ* Denar sam po sebi ni niti slab niti dober. Seveda, to velja za vse. A pri denarju imamo ogromno zelo močnih programov, ki nas držijo ujete v naša prepričanja. Ne bom ponavljal vsega, kar se zdaj povsod govori o denarju. Priporočam članek Inelije Benz o tem. Kar želim dodati je to, da je morda največja iluzija v zvezi z denarjem, v katero verjamemo, da je denar omejen. Da obstaja le omejena količina denarja, končna količina, pa še ta količina ni ravno velika. Od tu naprej sledijo preprosti zaključki. Če imaš ti več denarja, ga ostane manj za druge. Če dobiš denar, ga dobiš od nekoga drugega, torej ga oni izgubijo. Zato moramo tekmovati za denar. Nekateri izmed nas bi ubijali, da bi prišli do več denarja, in nekateri bi raje umrli, kot vzeli preveč denarja. Na koncu pa je to vse enako. Ujeti smo v iluzijo, v program. Izmenjavo lahko definiramo takole: kar damo, moramo dobiti nazaj. Plačujemo za stvari, ki jih kupimo. Denar menjamo za dobrine, storitve, a...

Pripravljeni smo. Pripravljeni smo na veliko spremembo. Pripravljeni smo na ljubezen, na radost, na mir, na svetlobo, na obilje, na prijateljstvo, na nesebično sodelovanje, na lepoto v življenju. Kogarkoli vprašam, vsi si želijo zgornje. Nihče si ne želi trpljenja in negative. Jasno. Kaj je torej tisto, resnično, kar nam onemogoča imeti vse lepo in dobro? Smo res tako šibki in odvisni od "drugih", ki odločajo o naši usodi? Kdo odloča o naši usodi? Premislimo o tem, jasno in mirno. Je to Bog ali Vesolje, ki nam želi trpljenje in slabe stvari v življenju? Morda kdo verjame v to. Jaz ne. Jaz verjamem celo več - verjamem, da smo mi sami, mi vsi skupaj, Bog in Vesolje, v najbolj aktivni obliki, in da mi sami manifestiramo, ustvarjamo svojo resničnost, s svojimi mislimi, čustvi, dejanji, z vsem kar smo. Kdo je lahko še tisti, zaradi kogar se nimamo lepo? Večina jih bo rekla: vlada, šefi, tisti, ki so na oblasti in ki odločajo. A nismo mi sami tisti, ki odločamo o vsem? Neee, bost...