vpogledi

Zadnje dni se počutim na vrhu sveta. Par tednov nazaj sem imel hudo vročino, ki je trajala nekaj dni, in počutil sem se, da res čistim svoje telo in da ga na nek način posodabljam, na DNK nivoju. Zdaj pa preprosto sijem. Moja "vera", ki jo doživljam bolj kot "védenje", je močna, kakor se ne da povedati. Vse je popolno in se odvija na najboljši možen način. Seveda, včasih izkušamo kake turbulence, ampak mar ni to izbira naše svobodne volje, pravzaprav? Vprašajmo se, če se kdo izmed nas še vedno oklepa prastare ideje, da je trpljenje dobro in potrebno za našo rast. Iz mojega zornega kota je vse enako, bolečina ali ne, biti pri polni zavesti ali ne - na koncu je vse to veličastna čarobna pustolovščina prve vrste. Moji programi nevrednosti se obdelujejo medtem ko to pišem, pa tudi v zadnjih dneh in tednih, zelo intenzivno. Na fizičnem nivoju se mi ramena povešajo z stalno in močno silo, kot pod vplivom nekega zunanjega učinka, v položaj vdaje in obupa. Kot da nekaj hoč...

Ko sem bil dve ali tri leta star, v naši kuhinji, se je mami zelo razjezila name. Čisto se ji je utrgalo. Vpila je name in me našeškala. Njena jeza je bila otipljiva. In jaz sem bil povsem pretresen. Dojel sem, da je njena ljubezen pogojna, odvisna od mojega obnašanja. Če sem bil poreden, če sem kaj naredil narobe, me mami ni več marala. Tako sem čutil, močno. V to sem popolnoma verjel. Imel sem dosti dokazov. Po tem dnevu se je zame vse precej spremenilo. Izgubil sem vero v človeško ljubezen. Razumel sem, da moram garati in včasih biti tisto, kar nisem, da bi me imeli radi, celo moji starši. Vse svoje življenje sem gledal okrog in iskal ljudi, ki bi znali ljubiti brezpogojno. Iskal sem povsod. Ves čas. Najbolj pomembno v življenju mi je bilo, da bi to našel. Eno osebo. Nekoga, ki bo imel rad, kogarkoli, ne glede na vse, kar se zgodi. V vsaki knjigi, pri vsakem filmu, sem sedel na robu stola in molil, na svoj način, da se bo izkazalo, da je glavni lik "popoln", da me ne bo ra...

Nocoj sem srečno žalosten. Sem radostno naveličan. Sem prijetno utrujen. Čigavo težo tukaj prenašam? Bom kdaj sploh snel ta svinčeni plašč? Toliko sproščenega smeha čaka, da pride iz mene. Vem, vem. Samo ven na sonce moram. Ven na dež. Samo igrati se moram in gledati vse naokrog. A ko pa vendar ni časa! Ni časa, da bi se ustavil in prešel k bistvu. Tako se bojim neuspeha, da ne bom naredil kar je prav. Vsi moji strahovi in vse moje skrbi niso nič. Vsa ta temna rutina in lažna pozaba. Koga pa hecam, pravzaprav? Vsak dan. Je isti. V čakanju, da prispem. S trdim delom. V pričakovanju, da se zgodi. Sprememba. Čudež. Ne bo to nikoli šlo stran? Se ne bom kar zbudil, kot iz morastih sanj? So morda boljše sanje zadaj za temi? Celo ta pesem. Ja, moral sem se vtakniti tudi v to. Ali je čisto vse zlagano? Sem sam zlagan, popolnoma? Kako na novo začneš življenje? Kako zbežiš stran od sebe? Kako sprejmeš vse svoje finte? Je ljubezen vedno žrtev? Celo ljubezen do ...

Sprevidimo lahko, vsak hip zdaj, da kadar lovimo srečo ali iščemo resnico ali se zdravimo in čistimo svinjarijo, kar verjamemo, da smo - v resnici zgolj podaljšujemo občutek, da nismo zadosti, da nismo popolni. Dokler bivamo v takem stanju zanikanja sebe in čistega ponižanja, izkušamo negativno, temo. Pa vendar je vse to le iluzija, naša lastna stvaritev. Kajti v resnici, vse kar smo, je veličastna bleščeča luč in brezpogojna ljubezen. Dejansko smo generatorji radosti in vsega, kar želimo izkušati, vsak od nas. Prav nobene potrebe ni, da bi se osredotočali na senčne vidike nas samih in svojih življenj. Ne bomo pripeljali ljubezni in zdravljenja v temne točke, dokler se jih bojimo, jih zavračamo, se jim upiramo. Seveda, tema in obup obstajata, in sta le toliko resnična, kolikor močno vanju verjamemo. Namesto tega se raje odločimo in zanetimo iskrico v svojem srcu in nato opazujmo, kako raste, raste in se širi prek vseh naših omejitev in pričakovanj. Potopimo se v občutek, da smo zadost...

Dragi vsi, če to berete, vas višji jaz vodi, da postanete del tega projekta. Ta projekt je pravzaprav proces v teku, s katerim prinašamo povsem Novo Zavest (New Awareness = N/A) sem dol od nekod tam izza predstavljivih kotičkov našega Vesolja, izza Enosti, izza Vira. Zato ji pravimo N/A, saj je tako neopisljiva, tako izven vsakega konteksta, da je trenutno še izven kategorizacije (angleško Not Applicable). Ta proces želimo ohraniti čim bolj neformalen, istočasno pa kot je le mogoče jasen in resničen. Ni pravil in ni pričakovanj, razen tistih, ki jih določamo sproti. Namesto pričakovanj imamo namero povezovati se z mestom, kjer ničesar ni, in od tam nekaj prinesti sem. In s tem početjem ustvarjamo iz samih sebe dvosmeren most. Čutim, da služim kot most in povezujem pred-nemanifestirano z manifestiranim. Več o pred-nemanifestiranem sem že pisal tukaj , več o tem mostu pa tukaj . Kot sam to vidim, ne le da prihajamo iz Vira, ali da zgolj smo Vir, pač pa smo istočasno tudi ustvarili ...